Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kako sem spet vzljubila jutra (piše: Manca Čampa Pavlin)

Vedno sem bila ljubiteljica juter. Težko sem razumela, da nekdo dolgo spi, saj se mi je zdelo, da zamuja čudovite stvari. Vse dokler nisem dobila otrok in nisem več spala ponoči.

19.3.2019 ob 4:52

!SSL
jutro_branje_knjiga_kava_zenska.jpg

Zjutraj se nikakor nisem mogla prepričati, da vstanem, zaradi utrujenosti bi lahko spala cele dneve. In kdaj tudi sem.

Potem pademo v začarani krog. Spali bi vedno dlje, saj stisko zaradi motenega spanca kompenziramo s spancem na silo. Podaljšujemo minute, ki nas v resnici ne peljejo nikamor. Nato ugotovimo, da smo samo še bolj utrujeni.

Nekje sem prebrala, da ni pomembno, koliko ur spiš, temveč da spiš zadovoljno.

Spomnim se večerov, ko sem lahko odložila vsa bremena in se potopila v sproščen spanec. Tega je res že dolgo, zdaj se zbujam v povprečju petkrat na noč. Moji možgani nimajo časa, da bi si odpočili, jutra začenjam utrujeno in v skrbeh.

Prijateljica mi je zaupala, da je bilo prisilno zbujanje oblika mučenja v srednjem veku. Na neki način bi se strinjala. Rešitev pa se skriva drugod.

Namesto da se jezimo in iščemo zunanje dejavnike, ki bi problem rešili, je boljše, da se poglobimo vase. Niso odgovorni otroci ne partner ne svet, ki ga krivimo, za svoje počutje smo odgovorni izključno sami.

Odločila sem se, da bom začela svoja jutra ob petih.

Če sem to nekoč že zmogla, bom tudi zdaj. Minilo je nekaj ne preveč uspešnih juter, nato pa sem dobila knjigo Robina Sharme z naslovom Ob petih vstani in svet ti bo ležal na dlani.

Ker vstajanje ob petih ni sanjsko, sploh če ne veš, kaj bi pravzaprav počel, je bila knjiga zame kot naročena.

Tako so bili prvi dnevi videti tako, da sem ob budilki razmišljala, ali ne bi raje zaspala nazaj, potem sem jutra izkoristila za branje knjige, enkrat tedensko pa sem se odpravila na jogo.

Nato so jutra stekla, vsak dan je bil po svoje zanimiv, s čimer se strinja tudi Robin Sharma:

»Tako kot živimo vsak dan, tako oblikujemo življenje. Vsi smo tako osredotočeni na prihodnost, da se na splošno ne zmenimo za vrednost posameznega dne. Pa vendar to, kar delamo danes, ustvarja našo prihodnost.«

Kavo sem nadomestila s črnim čajem, saj mi kava tako zgodaj ni dišala. Začela sem pisati dnevnik, v katerega si zapisujem ideje, misli in načrt za tekoči dan. Na splošno sem sprejemala bolje odločitve.

Zjutraj namreč veliko lažje urimo svojo ustvarjalnost, najbolj nore ideje prihajajo na plano takrat, ko mesto še spi. V svoj dan sem vključila razgibavanje, predvsem pa sem čutila zadovoljstvo ob tem, da mi ni bilo treba hiteti.

In ko ne hitimo, veliko lažje obvladujemo čustva, zato ne stresamo svoje jeze naokoli, dan pa začnemo lahkotneje.

Sharma pravi, da če želimo postati gospodarji svojih juter, moramo vsak dan med peto in šesto uro uriti štiri področja jaza, in sicer stanje uma (torej to, kako razmišljamo), stanje čustev (kako ravnamo z jezo, strahom in drugimi čustvi), stanje telesa (kako urimo telesno formo) in stanje duha (dovolj je, če nekaj časa preživimo v tišini).

In kako je to videti v praksi?

Uro med peto in šesto sem si po navdihu knjige razdelila na tri obdobja po dvajset minut. V prvem delu sem telovadila, v drugem pisala, dnevnik, načrtovala ali razmišljala, v tretjem sem brala knjige, poslušala glasbo ali si zastavljala cilje.

Naučila pa sem se še ene stvari: čeprav je osredotočenost izrednega pomena, ne smemo biti preveč neizprosni do sebe.

To se je pogosto zgodilo našim staršem in starim staršem. Čeprav so bili delovni in marljiv, odličen zgled produktivnosti, so si le redko vzeli čas za užitek. In če so nas oni naučili marljivosti, jih lahko mi, kako se sprostiti in uživati brezskrbno.

Seveda se moramo tega najprej naučiti sami.

V knjigi sem dobila še eno potrditev, o kateri sem pogosto razmišljala. O začasnih užitkih.

Dan z največjim veseljem ali preprosto iz navade začnemo obkroženi s tehnologijo, ki nas hitro spravi ob živce in energijo.

Naša produktivnost je v večini omejena, in če dan začnemo v stresu, obdani z družabnimi mediji, ki nas popeljejo v zgodbe, ki niso naše, smo do poldneva že povsem izčrpani, ob tem pa ugotavljamo, da nismo bili preveč efektivni. Zmanjka nam motivacije za delo in tako nam minevajo dnevi.

Zato so še toliko pomembnejša jutra, ki jih preživimo v tišini.

V svojih jutranjih razmišljanjih sem se spomnila, kako sem včasih ob zori rada tekla. Kjer koli sem bila, še najraje poleti na morju, sem takrat, ko so vsi še spali, obula teniske in se razgledala naokoli.

Zapisala sem si veliko stvari, ki sem jih včasih že počela, pa sem nanje popolnoma pozabila. Zdaj so postala del mojih jutranjih ritualov. In tako zjutraj razmišljam tudi o tem, kako so naši dnevi postali kaotični.

Ker se nam dogaja preveč stvari, se na prihajajoče dneve le redko pripravimo. Zato zjutraj iščemo ključe, denarnice, oblačila zase in otroke, v naglici nekaj vržemo vase in nase, se odpravimo od doma in upamo, da bo jutranji stres čim prej minil.

Nato tožimo nad svojo usodo vsem, ki so nas pripravljeni poslušati, potem pa nas vase posrka ritem službenih pričakovanj, ki ga zaradi tega, ker vendar moramo imeti malce pavze, prekinjamo s pogledi na ekrane, ki nam servirajo novičke, obvestila in sporočila prijateljev, ob katerih zabijamo minute, ne da bi razmišljali, da s tem motimo svojo storilnost in polnimo možgane z nepomembnimi stvarmi. Z odvračanjem pozornosti, pritoževanjem in hitenjem, ki nas izčrpavajo.

Zakaj je tako težko prekiniti začarani krog in dneve preprosto začeti bolj sveže?

Morda je dovolj, da zjutraj samo dobro pretegnemo kosti, se pripravimo na nov dan in razmišljamo o tem, kako bomo produktivneje izpeljali delovne ure, pa smo dosegli veliko.

Ne rečem da je zgodnje vstajanje za vsakogar, čeprav bi ga priporočila mnogim. V bistvu ne gre za to, kako zgodnji smo, ampak za to, kaj se ob efektivnih jutrih lahko naučimo: kako se distancirati od motečih elementov, ki omejujejo našo produktivnost, in kako spoznamo kaj novega o sebi.

Sama sem se naučila, da nihče drug ni odgovoren za moj spanec in za potek mojih dni in da kljub temu, da imam otroke, lahko predvidim čas, ki ga izkoristim zase. Zato so jutra zame postala še posebej dragocena.

Dobro se je vprašati, zakaj tako dolgo spimo; ali si želimo spati, ker želimo pred čim pobegniti, ali zato, ker smo preveč izčrpani od stvari, ki nam kradejo energijo. Od razvad, ki nas kratkoročno zadovoljijo, dolgoročno pa odmikajo od spoznanja o tem, kdo smo, zakaj smo tu in kam smo namenjeni.

Ni treba vstajati zgodaj, da bi prišli do vseh pomembnih dognanj. Če pa se zdi dan prekratek, ne izgubimo prav ničesar, če ga začnemo uro ali dve prej kot drugi.

Veliko uspešnih ljudi svoj dan začne zgodaj, saj so prepričani, da se takrat rojevajo najboljše ideje, zato je povsem upravičeno vprašanje, zakaj v tem času nekateri še vedno spimo.

Manca.jpeg

Kolumno je napisala Manca Čampa Pavlin, avtorica bloga divjazenska.si in instagram profila @divjazenska

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Petra Cvelbar in Unsplash (naslovna fotografija)


oddajte komentar

preberite tudi

Takšen je zakon brez seksa (resnične izpovedi žensk)

Niste nemočna žrtev in druge resnice, s katerimi bo razhod lažji

Štiri super pomembne veščine, ki jih morate osvojiti pred poroko (ali resno zvezo)

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!