Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Kako preprosto je biti zloben prek ekrana (piše: Maja Fister)

Kdaj hudiča s(m)o postali tako pasji? Od kdaj nam je popolnoma vseeno, če soljudi zaboli? Od kdaj nam to v bistvu paše? Še posebej, če žrtve sploh ne vidijo, kdo jih tepe. Brcanje z anonimno nogo, rečem temu.

12.11.2018 ob 8:20

micna_internet_komentarji_zaljenje_racunalnik-svoboda_facebook.jpg

Pogosto se zalotim med prebiranjem komentarjev. Pod članki na spletnih medijih in pod objavami na Facebooku. Včasih me nasmejijo. Redko, res redko se iz njih naučim kaj novega in koristnega. Najpogosteje pa se ob njih zgrozim nad človeštvom in slabe volje zaprem zavihek. A kot da bi se morala še enkrat prepričati, če se mi je prejšnjič samo dozdevalo, vajo ponovim vsakič znova.

In priznam. Včasih si kakšna res nesmiselna objava zasluži zloben odgovor. In ko naletim na takšno, si večinoma mislim svoje, se ugriznem v jezik oziroma prste in odsvajpam naprej. Vsaka banalna stvar pač ne potrebuje odziva. 

Zakaj torej raje tako? 

Prvič, ker javno žaljenje tujih prepričanj nima smisla. Z njim redko dosežemo kaj produktivnega in razen tega, da obema stranema dvigne pritisk, res, ampak RES ni smiselno. Ker pri tistih s konstantno nesmiselnimi (– če smo politično korektni, pridevnik "nesmiselnimi" menjam z "mojim nasprotnimi") prepričanji tako ali tako ne bom prišla do razumnega zaključka.

Ker ne maram nepotrebnega izlivanja tečnobe, sploh, kadar to ne prinese niti ene dobre posledice oziroma spremembe dejanj ali prepričanj drugih, za katere ocenjujem, da bi lahko bila boljša. Tudi zato, ker se moja svoboda govora konča s svobodo drugega. In ker moja prepričanja pač niso vedno enaka drugim. Niti s tem ni nič narobe.

In če bi že imela dober argument, za katerega že vnaprej lahko previdim, da s spletnim obračunom ne bo dosegel kompromisa ali 1:0 zame, bi z razumnim izzivalcem raje kot prek komentarjev obračunala 1 na 1. Brez virtualnega občinstva, ki bi s svojimi iztegnjenimi palci glasovalo, kdo od naju ima bolj prav in komu dajo svoj "da". Torej z neko debato na sobni jakosti, brez preklinjanja, žaljenja in mešanja hrušk z jabolki. Ob hladnem gintoniku, na primer.

A če sem čisto iskrena, je glavni razlog, da svoje jeze na svetovnem spletu ne otresam na dnevni bazi, moje ime. Ime in priimek, ki smo ju Facebooku prostovoljno dovolili objaviti skupaj z našo fotografijo, krajem bivanja, izobrazbo in vsemi utrinki počitnic, kosil in sončnih sobotk.

Ker sta ime in priimek nenazadnje vse, kar imam, kar sem, česar mi ne morejo vzeti kar tako in kar bom imela, dokler bom tu. Ker stojim za njim. Za svojimi besedami. In ker svojega imena ne želim pripenjati k besedilom, ki širijo zlobo, negativo in slabo voljo. Vsaj ne preko trupel in brez pozitivnih posledic. Zato tudi za to kolumno želim, da jo preberete med globokim dihanjem in brez zaletavanja v zid. S kančkom razuma, sočutja in empatije.

maja_fister.jpg

Povsem druga raven stahopetnosti in zlobe so komentarji, ki jih po spletu kot pomladno gnojnico po njivi izlivajo anonimni komentatorji. Saj veste, Pika Poka in Tonček Balonček, ki imata namesto svojega obraza za profilno fotko avto ali psa. Neko posebno moč zlobe dobijo takšni ljudje, ko drugi ne vidijo, kdo so.

Kako lažje je ropati banko z masko čez obraz in brcati človeka, ki ne vidi tvojega pogleda. Še lažje je seveda žaliti prek spleta, ko nihče ne ve, kdo ste. Le kako globoko nezadovoljen nad sabo in svetom mora biti tak človek, da mu je najboljši orgazem brezpredmetno pljuvanje po soljudeh, ne da bi jim zares pogledal v oči? 

Že lep čas nazaj me je sredi mesta ošvrknila neznana gospa in na lepem pripomnila: "Oh, kako imeniten plašč imate!" Njena iskrena prijaznost me je tako presenetila, da sem se ob misli nanjo še cel dan nasmihala. In čeprav na Facebooku in Instagramu dobivamo všečke in srčke pa komentarje tipa "Wau", "Huda! in "Lepa!", ti nikoli ne bodo imeli enake teže, kot jo ima oseben pristop.

Ker je všeček pač precej bolj enostavno in ne nujno iskreno stisniti, kot nekomu v živo dati iskren kompliment, ki ga od vas nihče ni zahteval, še manj pričakoval. Enako je z negativo. Precej lažje je biti zloben prek spleta. Sploh, če si pri tem še anonimen. Le da negativnim opazkam že po svoji naravi veliko prej verjamemo kot komplimentom.

Pred časom je po spletu krožil posnetek z naslovom "When internet trools meet in real life". Na posnetku sta dva psa, ki čez steklena vrata grozeče lajata en na drugega, v trenutku, ko se vrata odprejo in bi lahko resnično obračunala, ne zgolj lajala, pa ves njun pogum izpuhti v neznano. Tako kot steklena vrata, so naši ekrani fina zaščita, da lahko lajamo, ne da bi nas lahko kdo zares ugriznil nazaj. 

Zato si resnično želim, da preden naslednjič zalajamo, pomislimo, če sploh zares lajamo na pravo drevo. In tako kot svojega psa kregamo, ko laja na poštarja, še preden se zave, da vas ta ni prišel zvezat in oropat, tudi sami pomislimo, če ne lajamo popolnoma neupravičeno.

Kolumno je napisala Maja Fister.
Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Thinkstock in osebni arhiv Maje Fister


oddajte komentar

preberite tudi

Starost, ko ženske najbolj uživajo v seksu

Vas po seksu boli nožnica? Tu se morda skrivajo razlogi

Presenetljivo: To je skupno parom z izjemnim seksom

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!