Prikazuje zgodbo mladostnikov iz vzgojnega zavoda, njihovo problematično odraščanje in iskanje lastne identitete. Igra mladih igralcev je bila tako zelo prepričljiva, da si je film na 21. festivalu slovenskega filma v Portorožu lani prislužil vesno za glavno in stransko moško vlogo ter bil izbran za najboljši film po izboru občinstva, prejel pa je tudi nagrado žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark.

Z letom 2019 film začenja svojo pot po svetu, saj so distribucijske pravice za Severno Ameriko, Kanado in številne evropske države (tudi za Veliko Britanijo in Francijo) že odkupljene.

Kako je bilo ustvarjati film, ki štrli iz povprečja, ki nikogar ne pusti ravnodušnega in ki ima pred seboj lepo prihodnost, smo se pogovarjali z glavnim igralcem Matejem Zemljičem in s stranskima, nagrajenim Timonom Šturbejem in Gašperjem Markunom - Gepom.

Najprej čestitke, vsak od vas je ustvaril svojo igralsko mojstrovino, ki samo od sebe postavlja vprašanje, kako ste se pripravljali na vlogo?

Gep: To je bil res dolgotrajen proces priprave, vaje z Daretom (Štantetom, režiserjem, op. p.) in z ostalimi igralci, so trajale pol leta. Šli smo skozi avdicijo in nato je Dare izbral nekaj potencialnih kandidatov, s katerimi smo preigravali različne vloge, da smo sploh ugotovili, kaj najbolje funkcionira, kdo se v vlogi najbolje znajde, kakšni so odnosi med nami ...

Ko pa so bile vloge porazdeljene, smo se začeli redno dobivati in vaditi, tudi improvizirali smo veliko, prebujali in iskali smo ekstreme v sebi, imeli smo tudi nalogo, da za svoj lik napišemo biografijo, kar je meni zelo pomagalo, saj sem si vlogo lažje predstavljal, ko sem jo opremil z okoljem, glasbo in lastnimi izkušnjami.

V izjemno pomoč so mi bile tudi izkušnje, ki sem jih pridobil na Fakulteti za socialno delo, ter kot mladinski delavec pri Mladih zmajih, tako da sem nekaj izkušenj z mladostniki, ki imajo čustvene in vedenjske težave, ali prestopniki, že imel. Pomagalo pa mi je tudi okolje, iz katerega izhaja moj lik in jaz sam, torej Kranj, kranjska scena, s katero sem včasih imel nekaj stika.

Timon: Ko sem prvič prebral scenarij, sem bil navdušen. Tako Dare kot jaz sva najprej razmišljala o vlogi Andreja, potem pa sem skozi vaje in improvizacijo začel slutiti, da bom Žele, kar me je najprej malce prestrašilo, ker se mi je zdela ta vloga zahtevnejša za moj habitus.

Ko pa sem jo dobil, sem bil srečen tudi zaradi velikega izziva, ki jo je predstavljala. Imel sem srečo, da sem v stik s takšnim okoljem prišel že v Mariboru, tako da sem imel dovolj material za črpanje snovi.

Matej: Name je scenarij naredil velik vtis, ampak takrat še nisem vedel, da bom igral glavno vlogo, to smo še iskali preko improviziranja. Sumil sem, da me bo doletela vloga Luke, ko pa mi je Dare rekel, da me vidi v glavni vlogi, sem bil seveda vesel, čutil pa sem tudi kar nekaj pritiska in odgovornosti.

To je bilo pol leta zares intenzivnega študija, vaj in priprav, prepričan sem, da film nikoli ne bi bil to, kar je, če mi ne bi toliko vložili v to, predvsem pa je Dare natančno vedel, kaj hoče.

Ko vas takole človek pogleda, ste navadni fantje iz soseke, v filmu pa ste vse tisto, s čimer se ljudje nočemo srečevati. Ste bili kdaj presenečeni sami nad sabo, kaj vse lahko prispevate k vlogi?

Matej: Zame je največji preskok v vlogo naredila frizura. Spomnim se, ko sem se po striženju pogledal v ogledalo in pred sabo videl Andreja. Sploh nisem več videl sebe, ampak vlogo. Pomagala mi je, seveda, tudi fizična pripravljenost. Takrat sem kar veliko treniral, včasih tudi po dvakrat na dan, pa me je Dare še vedno zafrkaval, da me je premalo skupaj (smeh).

Verjetno je bila to njegova taktika, s katero me je spodbujal. Sicer pa je bilo zame najtežje najti avtentičnost, pristnost lika, ker Andrej pač ni jaz. Odraščal sem na vasi, tako da mi je bila ta scena kar tuja. Ogromno mi je pomagal Dare, ki je bil sam vzgotjitelj v vzgojenem zavodu.

Med samim snemanjem sem bil kar precej izoliran, ker sem bil tako zelo osredotočen na lik. Predvsem pa se moramo res zahvaliti Daretu, ki je z nami vadil pol leta. Zaradi njegovega odličnega vodenja si na platnu verjamemo in smo presenečni, kaj vse smo sposobni narediti. Super je bilo tudi to, da smo vse vaje snemali in jih potem skupaj analizirali.

Gep: Presenečen sem bil, kako dobro vsi funkcioniramo na filmu in do kakšnega ekstrema smo pripeljali naše like, in tudi jaz mislim, da je to v veliki meri zaradi naših skupnih priprav.

Timon: Seveda, intenzivne priprave pol leta so nam zelo pomagala, tudi pri razvijanju likov, saj smo na ta način določili tudi vloge, zasedbo, osebno pa je bilo najbolj pomembno to, da pridem do tega, da razvijem dovolj veliko samozavest in ego, ki ju Žele ima.

Treba je bilo doseči, da niti za sekundo ne dvomim in ne preizprašujem svojih dejanj. Stotinka dvoma bi se že poznala, tega pa nisem hotel, in to je bil zame največji izziv.

Pri sestavljanju karakterja so mi pomagale tudi različne igralske tehnike, seveda, imel sem pa srečo, da prihajam iz Maribora, iz podobnega okolja, kot je v filmu, kjer je polno raznih huliganov, ki se lahko primerjajo z Želetovim profilom, tako da mi njegov karakter ni bil čista neznanka. Sicer pa sem pozitivno presenečen nad našim delom, nad filmom, nad tem, kar smo zmogli dati od sebe kot ekipa.

Koliko ste v filmu improvizirali?

Timon: V bistvu smo po intezivnih vajah tekst kar zabetonirali, šli smo od replike do replike, iskali smo govorico, ki jo danes govorijo mladostniki, sploh prestopniki, če lahko tako rečem, kar je ogromno pripomoglo k avtentičnosti filma. Sam sem prilagajal svojo štajerščino, in kar smo enkrat zapisali, je ostalo. Vse, kar je improvizacija, je nekaj naših majhnih štosov znotraj filma, recimo, ko se peljemo v avtu, sicer pa ne. Včasih je Dare dovolil še kakšno repliko, ki se je sproti rodila, to je bilo pa to.

Gep: Mislim, da je bilo bistvenega pomena, da smo tik pred snemanjem odšli za tri dni z igralsko ekipo in režiserjem na Veliko Planino, kjer smo potem v podrobnosti pilili scenarij, vse replike ..., in od tam naprej je bila stvar kar fiksna. Tako veliko smo vadili, da smo bili pripravljeni na vsak prizor, čeprav je vedno ostal kakšen košček prostora za improvizacijo, sploh pri raznih mašilih, ki se pojavljajo v filmu.

Kako osupli so bili nad vašo igro ljudje, ki vas poznajo, na primer starši?

Matej: Moji starši so bili kar precej zasrkbljeni, podrobnosti jim sploh nisem hotel razlagati. Rekel sem jim, naj si pogedajo, pa bodo videli, ampak se mi zdi, da so bili po ogledu malce šokirani, spet pa ne toliko, kot sem se bal. So pa zelo ponosni name in so šli film še enkrat gledat, ker je bilo prvič preveč vsega (smeh), drugič so bolj uživali.

Gep: Lahko bi rekel, da sem moje starše šokiral že pred leti ko sem igral Roberta Zucca v podmladku Prešernovega gledališča, ki je bil serijski morilec. Takrat so bili zaradi moje starosti in kompleksnega lika veliko bolj šokirani kot zdaj. Sicer so nasploh zelo odprti za te stvari, vendar se jih je bolj kot igra, dotaknila sama tematika filma.

Timon: Moji so pričakovali, da bo hujše, vsaj mama, ampak so pa rekli, da so ponosni name. Presenečeni in ponosni. Se mi je pa v Mariboru zgodilo, da je nekdo prišel do mene in rekel: "Joj, stari, kaj nisi rekel, da mene igraš v filmu?" (smeh)

Timon, Matej, kako sta se pripravljala na homoerotične prizore, ki niso ravno stalnica v slovenskem filmu?

Timon: Na te prizore se nisva zares pripravljala. Intimni prizori so del poklica, naj gre za hetero ali homoseskualnost. Če kdo tega ne razume, je omejen. Če gre kdo ven iz dvorane med takim prizorom, se očitno prepozna in si tega ne prizna, ali kaj (smeh)?

Mislim, saj razumem te ljudi, ki se zelo vživijo na začetku filma, ki sam po sebi ne napoveduje homoerotike, potem se pa kar zgodi, ko že čisto padejo v film. Zaskrbljujoče se mi zdi, da jim to zruši vso sliko in da tega ne morejo prebaviti. Na srečo je takšnih ljudi zelo malo.

Film si je že utrl pot na tuja tržišča, sami ste bili na festivalih v tujini, kakšna je razlika med slovenskim in tujim občinstvom? Ste že vroča roba v tujini?

Gep: S Timonom sva bila v Londonu, Matej v Torontu, sam sem bil še na Madžarskem in vsak festival je bil nepozabna izkušnja. Zdi se mi, da je tuja publika veliko bolj dovzetna za tovrstne teme, medtem ko je naša bolj konzervativna. Na premieri pri nas smo lahko videli nekaj ljudi, ki so med homoerotičnimi prizori z glasnimi komentarji zapustili dvorano, tega v tujini ni, toleranca je neprimerno večja. Glede tujine pa so stvari še dokaj odprte. Pustimo se presenetiti.

Matej: Tujina me zanima, ampak nimam pa te želje, da bi se zdaj preselil tja in tam ustvarjal, čeprav bi me veselil kakšen kratek izlet, projekt. Rad imam okolje, v katerem sem, lepe priložnosti dobivam, za kar sem zelo hvaležen.

Timon: Tuje občinstvo je predvsem bolj odprto. Film kot forma jim je tudi veliko bližje. Trenutno sem zaposlen v SNG Drama, kar mi ogromno pomeni, dobivam ponudbe in priložnosti, hkrati to velikokrat žal postavlja kariero zunaj gledališča na stranski tir. Tako, da v tem trenutku tujina še ne kliče.

Napisala: Katja Golob
Fotografije: Luka Škulj

Preberite še: Oskarji 2019: zabavna dejstva o zlatih kipcih, ki jih še ne poznate ali pa EMA 2019: Zaradi Raiven bo KAOS, kdo pa so ostali nastopajoči?