Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Danci vzgajajo samozavestne, samostojne in srečne otroke – kaj pa mi? (piše Goga)

Smo nekoč tudi sami imeli navade srečnih Dancev?

29.8.2018 ob 9:59

goga_na_klopci.jpg

Plezanje po drevesih, igranje v popoldanskih urah, ležanje pred kaminom, guncanje v viseči mreži in branje knjige, čas za prijatelje, svobodna igra za otroke okoli hiš in blokovskih naselij, skupna družinska večerja … vse to in še več so recepti, ki jih Danska pod različnimi imeni (hygge ali lykke) uspešno izvaža po celem svetu kot recepte za srečno življenje, srečno šolanje otrok, srečnega posameznika.

Zveni znano? Meni vsekakor. Včasih smo imeli čas za vse to. Danes pa se zdi, da smo doživeli skupno amnezijo in pozabili, kaj je normalno.

Ko se spomnim danskih otrok, ki so prihajali na morske počitnice v bivšo državo in so se prvi kopali v morju, se držali staršev kot klopi, pridno sedeli ob mizah v kampih in na terasah hotelskih restavracij, smo se mi otroci bivših republik spoznali v nekaj minutah, se spoprijateljili, in okolica je bila naša.

Zabavali smo se od jutra do večera, plezali po drevesih, sestavljali improvizirane šotore, skupaj plesali, igrali pingpong, gumitvist, kradli zemljo, med dvema ognjema … Nismo odnehali, dokler se niso starši spomnili, da je čas za spanje.

Enako je bilo tudi v naseljih, kjer smo stanovali. Zbirali smo se ob športnih igriščih, na plezalih, ob igriščih šol, in samo luči, ki so se prižgale, so lahko prekinile našo igro. Učitelji v šoli so imeli avtoriteto, še več, starši in učitelji so bili zavezniki.

Če kaj ni bilo v redu, nas niso kregale samo učiteljice, ampak tudi mame.

Kljub učenju smo imeli veliko časa za igro in druženje. Ob večerih smo si privoščili razkošje, ki ga danes imenujemo danski hygge – zaviti v odejo, včasih kar skupaj s sestro ali bratom, smo brali knjigo, imeli prižgano svečo ali kamin, gledali najljubšo nanizanko, poslušali ob nedeljah zvečer legendarnega Kralja na Valu 202 …

Prav tako smo uživali v brezplačnem šolstvu, zdravstvu (kar imamo v neki obliki še danes in upam, da nam bo uspelo to zadržati), socialno podporo pa je potrebovalo malo ljudi, ker je vsak človek lahko živel od svojega dela. Torej, kje smo zavili narobe?

Nič ni narobe, da so Danci svoj življenjski stil uspešno predstavili svetu in da so stvari, ki so normalne, postale njihov zaščitni znak. Huje je, da mi to iz dneva v dan izgubljamo. Dovolimo, da neki čudni zakoni in svetovna tehnologija naše otroke spreminjajo v pridne otroke za pridno delovno silo.

Prepuščamo odločitve o njihovi vzgoji uradnikom, ki jih usmerja in plačuje kapital. Res je, danes Danci vzgajajo samozavestne, samostojne in srečne otroke – kaj pa mi? Naši otroci v glavnem ostajajo doma dalj časa, ker si ne morejo privoščiti samostojnega življenja. Tudi pri nas je bilo normalno, da gre otrok od doma pri 18 letih ali najpozneje takoj po koncu fakultete, danes pa je to precej nemogoče, saj ne dobi pravega dela.

Ko sem opazila knjige in intervjuje s srečnimi Danci in zdaj, ko se začenja šola, me je naravnost spodbodlo, da moram o tem kaj napisati. Še posebno zato, ker mene Danska ni očarala, ravno nasprotno, iz Danske sem pobegnila na Švedsko – ta me je očarala tako zelo, da sem se tja vrnila.

Tudi danski novinarji, ki sem jih gostila pri nas, se niso hvalili, v nasprotju s švedskimi, ki o svojem sistemu in vladi niso imeli slabega mnenja, so si pa želeli še boljši sistem. Zato me na koncu lahko žalosti le to, da je nekomu drugemu uspelo prodati nekaj, kar je bilo včasih precej samoumevno. Klobuk dol Dancem. V resnici jim je uspela odlična promocija njihove dežele.

Neka newyorška influencerka je šla celo tako daleč, da je svojim followerjem predstavila, kako si ustvariti hygge. Lahko si ogledate njen video in vidite, kako si pričara kamin na zaslonu in se zavije v dekco. Če si tega razkošja brez navodil niste znali ustvariti.

Pred kratkim sem prebrala intervju o tem, da danskih otrok ne pošiljajo v šolo pred sedmim letom in kako pomembna je igra. Podoben intervju z zelo podobnimi ugotovitvami je dal tudi slovenski strokovnjak.

Spomnim pa se, kako sem Milo vpisovala v vrtec. Pri prvorojencih je tako, da mora biti vse najboljše, in zdrava pamet mojega moža me je odvrnila od tega, da bi plačevala za hčer privatni vrtec, ki je pri treh ali štirih letih že ponujal ure tenisa, druženje z “native speakerjem” učiteljem angleščine …

Danes se z veseljem pohvalim prijateljem iz tujine, kako dobro je, da imamo v Sloveniji še vedno dobre javne vrtce in šole. Podobne izkušnje sem imela tudi z javnim zdravstvom. Zdi pa se mi, da imajo vse javne institucije v dobro človeka največ nasprotnikov ravno pri tistih, ki naj bi jih gradili.

Se kdaj vprašate, s kakšnim namenom? Se vprašate, zakaj se o dobrih primerih in zgodbah ne poroča toliko, kolikor bi se lahko? Res mislite, da teh zgodb ni?

Če sem se v medijih česa naučila, je to predvsem to, da je najbolj pomembno, kakšno zgodbo nekdo plasira in s kakšnim namenom.

Naši starši so stvari počeli z zdravo pametjo, a roko na srce, življenja otrok so se prilagajala njihovim, in ne obratno. Starši niso bili tu, da otroke zabavajo in jih animirajo, kot je rekla pred kratkim moja prijateljica, danes pa so animatorji.

Če bodo sistemi delali proti zdravi pameti in s tem proti otrokom, in ker smo iz učiteljev že tako in tako ustvarili nasprotnike, ki se postavijo “en garde”, takoj ko stopimo v šolo, bomo morali sami biti bitko in vzgajati samostojne in razmišljujoče posameznike.

Ne vem, ali se to od naših otrok v svetovnem merilu pričakuje, a dejstvo je, da ostajamo sami. Tudi zato, ker smo v naglici spreminjanja sistemov uničevali tudi tisto, kar je bilo dobro in stežka prigarano. Tako dobro, da Danci danes to izvažajo.

Kaj si želim za svoja otroka v letošnjem šolskem letu?

Da bi spoštovala učitelje, da bi bili ti kakovostni in bi jima poleg znanja tudi potrpežljivo podarili svoj čas;

Da bi čim več vikendov preživela v naravi;

Da bi iz tedna v teden še povečala svojo samostojnost;

Da bi se postavila zase in za svoje prijatelje in ne bi imela strahospoštovanja;

Da bi imela čim manj po urniku določenih zunajšolskih dejavnosti;

Da bi uživala v neki dejavnosti, ki bi ju res veselila;

Da bi splezala na visoko drevo – dobesedno in v prenesenem pomenu – in bi tako videla tudi gozd;

Da bi se družila z vrstniki v živo;

Da bi se veliko smejala in igrala;

Da bi spoznala srečne danske otroke in preverila, kakšen je recept za srečo;

Da bi se veselila tudi uspehov drugih, ne samo svojih;

In še in še.

Kolumno je napisala Goga Gordana Sredojević, dolgoletna urednica in avtorica revij za ženske, danes lastnica podjetja MGM Media Optima d.o.o. za odnose z javnostmi v turizmu in kreativen PR ter predavateljica na Visoki poslovni šoli B2.

Njena pisma mlajši sebi bodo na Mični objavljena enkrat na mesec.

Foto: osebni arhiv


oddajte komentar

preberite tudi

»Ko sem rodila prvega otroka, sem spoznala, da me zaročenec vara s sosedo« (resnična zgodba)

Štiri pričakovanja, ki se jih morate otresti v prid dobrega razmerja

Tako pretiravanje s pornografijo uničuje ljubezensko življenje (in vaše možgane!)

ne spreglejte