Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Vaša svetovalka za modo,
lepoto in življenjski slog

Černobil: Izkušnja Slovencev, ki sta obiskala zaprto ‘mrtvo cono’ #intervju

26. april 1986. V jedrski elektrarni Černobil pri Pripjatu v Ukrajini pride do eksplozije v reaktorju, kar vodi v eno največjih katastrof v zgodovini. Posledice nesreče človeštvo odplačuje še danes.

26.6.2019 ob 3:55

!SSL
Slika avtorja - Maja  Fister Piše:

Maja Fister

micna@delo.si

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna16.jpg

Več kot 24 ur po nesreči, ko so se zavedli visoke stopnje radioaktivnega sevanja in mnogih primerov izpostavljenosti sevanju, so evakuirali Pripjat. Prebivalcem so rekli, da bo evakuacija začasna in da bo trajala približno tri dni. Danes mesto prerašča zelenje. Tja so se vrnile živali, ki so bile pred umikom ljudi na robu izumrtja. Narava je našla svojo pot.

Goran Lang in Varja Savnik sta Slovenca, ki sta Černobil obiskala lani. Turistični obiski in vodene ture so del ponudbe. Povpraševanje zanjo pa je v zadnjih dveh mesecih skokovito naraslo, saj je HBO na male zaslone poslal serijo v petih delih z naslovom Černobil, ki govori prav o jedrski katastrofi, trenutkih pred njo in vseh herojih, ki so preprečili še hujši izid. Kako je torej videti obisk mesta duhov in kako nevaren je v resnici danes?

Kdo sta in kako bi se predstavila tistim, ki vaju še niso srečali?

Sem Goran, po izobrazbi komunikolog, zaposlen v oglaševalski agenciji, Varja pa je pravnica, ki prav tako dela v svoji branži. Najina skupna pot se je začela v Berlinu, po nekaj letih pa sva se odločila, da se vrneva v Ljubljano, kjer trenutno živiva in delava. Vedno sva v akciji in redko doma, stanovanje pa uporabljava le kot prostor za počitek in nabiranje novih moči.

Prosti čas rada preživljava s prijatelji ali na prostem, rada potujeva, se ukvarjava s športom ali skušava na kakšen drug način čim bolje izkoristiti svoj preostanek časa ob delu in obveznostih.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna30.jpg

Kako izbirata svoje popotniške destinacije?  

Za to imava različne metode, ki se sčasoma tudi spreminjajo. Ker imava različne okuse in preference, sva se na začetku pri izbiri destinacij izmenjevala, vedno pa oba predlagava nove kraje. Zadnje čase najin pobeg na tuje pogosto definira tud šport, ali je to višina snežne podlage ali pa jakost vetrov, ki so primerni za kajtanje. V študentskih časih ni bil toliko v ospredju počitek, ampak raziskovanje, iskanje novih dogodivščin. Sedaj pa vedno bolj skušava kombinirati oboje.

Odločava se tudi na podlagi preteklih krajev, ki sva jih že obiskala. Svet se nama namreč zdi prevelik, da bi se nenehno vračala na eno in isto mesto. To sicer ne pomeni, da nama tu pa tam ne prija kakšen vikend z družbo na tradicionalni lokaciji ob jadranski obali, ampak vsekakor imava raje 'potovanja' kot 'dopuste'.

Vedno imava željo videti in doživeti nekaj novega, spoznati nove kulture, ljudi, okolja, kulinariko. Skratka rada imava kraje, kjer še nisva bila, prav tako pa se občasno rada vračava na tiste, kjer se počutiva kot doma.

Sva odprtega duha, s čim manj predsodki želiva dojemati svet in sčasoma sva se naučila, da destinacije, ki niso na listi želja večine ljudi in so pogosto podcenjene, v sebi skrivajo največ pozitivnih presenečenj.

V svoje načrte vedno vključujeva zgodovinske kraje, pogosto so to kraji iz novejše in polpretekle zgodovine, kot so npr. zapuščena rudarska mesta v puščavi Atacama, propadajoča prisluškovalna postaja NSA Teufelsberg, berlinski podzemni atomski bunkerji, sovjetski zabaviščni park Mtatsminda Park v Gruziji, in še nekaj jih že imava na seznamu.

Po navadi se izogibava krajev, ki so v tistem trenutku najbolj popularni, saj z navalom turistov izgubljajo avtentičnost in svoj čar. Glede na zadnjih nekaj destinacij pa očitno imava občutek ali pa enostavno srečo, kdaj je pravi trenutek za obisk.

Kar se tiče načina potovanja, sva ugotovila, da backpackanje ni samo način prenosa svoje prtljage, ampak filozofija potovanja, ki nama je najbolj pisana na kožo. Če se le da se na široko izogneva letoviščem in najbolj turističnim četrtim, saj vedno čutiva potrebo po stiku z lokalnimi prebivalci in po spoznavanju njihovega avtentičnega načina življenja.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna27.jpg

Ena od teh je bila tudi obisk jedrske elektrarne Černobil v ukrajinskem mestu Pripjat. Kako se človek odloči, da bo prizorišče največje jedrske nesreče v Evropi njegova naslednja dopustniška izbira?

Černobil sva obiskala jeseni 2018. Osnovna ideja je bila, da skupaj s sestro obiščemo Ukrajino – predvsem Kijev. Ker pa ima tudi ona podoben pogled na potovanja kot midva, smo spet iskali čim zanimivejšo plat te države. Tako se je na spisku zanimivosti, ki smo jih želeli obiskati, hitro pojavil tudi Černobil. Gre namreč za kraj, ki je zelo zaznamoval tako tamkajšnje prebivalce kot tudi generacijo naših staršev.

O katastrofi, ki zaznamuje ta kraj, smo namreč že veliko videli, slišali in prebrali, a sami zaradi svoje starosti nismo imeli neposredne izkušnje z njo. Primarni motiv je bil torej izobraževalni, ko smo dobili zagotovilo, da je izlet tudi varen, pa nismo dolgo oklevali. Kot kaže, smo očitno ujeli tudi pravi trenutek, tik pred priljubljeno serijo in porastom zanimanja širše javnosti.

Kako sta se lotila organizacije potovanja? 

Kot pri večini otrok digitalne generacije se je tudi tukaj vse začelo na spletu. Pripravi dajeva vedno velik pomen. Pri takih potovanjih, kjer brez pravočasno organiziranih stvari avantura ni izvedljiva, pa je to še toliko pomembnejše. V velemestu, kot je Kijev, si lahko spontan ter ga odkrivaš in spoznavaš brez večjih priprav.

Na daljših potovanjih tudi nastanitve rezervirava iz dneva v dan. Pri izletu v Černobil pa stvari nisva želeli prepustiti naključju, zato so sledile številne ure brskanja po spletnih straneh, forumih in turističnih platformah, da sva našla in na podlagi ocen ter priporočil tudi rezervirala najboljšega ponudnika te avanture.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna15.jpg

Geigerjev števec za merjenje stopnje sevanja okoli vratu in prepoved dotikanja ali odnašanja predmetov iz izolacijske cone, ki so še vedno radioaktivni … Kaj je med ogledom še prepovedano in kako omejeno je gibanje?

Pred vstopom v območje vsak obiskovalec dobi navodila, kako se obnašati ob obisku in kaj je v coni prepovedano početi. Vsak mora tudi podpisati dokument, v katerem potrjuje, da je z vsemi navodili seznanjen in prevzema celotno odgovornost. Pravil je veliko: v coni se je npr. prepovedano dotikati predmetov in jih odnašati iz cone.

Prav tako se načeloma odsvetuje tudi obisk notranjosti hiš in stanovanjskih blokov, vendar smo se v spremstvu licenciranega vodiča obiskali kar nekaj notranjosti stavb in se med drugim povzpeli na streho devetnadstropnega bloka.

Nekatere točke in objekti so dovolj varni, da se to tolerira. Izrecno pa je prepovedana hoja v kletne in podzemne prostore, ki so po navadi zaradi večje stopnje sevanja nevarnejši, saj so po nesreči stavbe in objekte spirali, kontaminirani prah in delci pa so pronicali v zemljo in podzemne prostore.

Kakšna je kritična meja sevanja za človeško telo in do kakšne številke je poskočil vajin geigerjev števec? 

Največ, kar je najin števec pokazal, je 50 μSv/h (mikrosivert na uro), in sicer na območju 'rdečega gozda' – zaradi radioaktivnega prahu so se namreč drevesa obarvala rdeče-oranžno. Le nekaj metrov naprej so nekaterim soudeležencem, ki so se oddaljili od ceste, kjer je kontaminacija manjša, naprave pokazale tudi štirikrat večjo vrednost.

Gre za zelo kontaminirano 10-kilometrsko območje ob elektrarni. Vendar smo se na tem mestu zadrževali zgolj nekaj minut in se kmalu odpeljali naprej.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna23-001.jpg

Na vodeni turi vodiči skrbijo za to, da se gibate po manj kontaminiranih področjih, kjer ste na presenečenje mnogih izpostavljeni radiaciji, ki je podobna tisti v katerem koli evropskem mestu.

Kraje, kjer je ta vrednost višja, t. i. žarišča (hotspots), znotraj 10-kilometrskega območja, kot je rdeči gozd, pa po nekaj minutah zapustite. Za vsak primer smo imeli vedno na sebi obešene geigerjeve števce – kontrolne naprave, ki neprekinjeno merijo sevanje oz. radioaktivnost.

Te naprave se lahko prepoznajo po značilnem prasketajočem zvoku, saj se tudi v seriji velikokrat pojavlja zvok dozimetrov (podobne naprave), ki so jih uporabljali likvidatorji. V vsakdanjem okolju je normalno, da je človek izpostavljen 1500–3500 μSv letno. Torej smo verjetno danes vsi mi bili izpostavljeni sevanju 5–9 μSv.

Po 14-urnem izletu v coni smo prejeli 5 μSv, kar je povsem primerljivo z vrednostmi, ki bi jim bili izpostavljeni kjer koli drugje na svetu. Skratka, dokler se ne odločite kampirati v rdečem gozdu, obirati gozdnih jagod in piti tamkajšnje podtalnice, je tak izlet povsem varen.
 

Kako torej poteka sam ogled mesta duhov? 

Izlet se začne v Kijevu, kjer smo se spoznali z ekipo, preverili dokumentacijo, pravilno opremljenost in oblačila ter se s kombijem podali na pot. Sledi dobri dve uri dolga vožnja do 30-kilometrske prepovedane oz. t. i. mrtve cone. Na poti smo bili seznanjeni z vsemi nevarnostmi in pravili, kar smo zapečatili s podpisom.

Opozorili so nas tudi, naj se držimo skupine in upoštevamo navodila vodnika, saj na tem območju ni mobilnega signala in bi nas, če bi se izgubili, le stežka našli. Prvi opomnik, da gre zares, smo dobili na prvi kontrolni točki, ob vstopu na območje. Ukrajinski vojaki skrbno pregledajo vso dokumentacijo in potne liste, postrojeni pa 'mejo' prečkamo peš. Vstop na to območje je možen le v spremstvu vodnika z licenco.

Po prihodu v cono najprej zagledamo majhno zapuščeno vasico Čerevač, ki leži na bregovih reke Už. Sledi postanek in ogled največje vasi v Černobilskem območju, Zalisja, v kateri je pred katastrofo živelo 3200 ljudi. Ob izstopu iz kombija so k nam z vseh strani pritekli psi, ki so nas spremljali ves čas ogleda vasi.

Sprehodili smo se po glavni ulici, ki je povsem zaraščena in spominja bolj na gozdno pot kot na ulico. Vstopimo v nekdanji kulturni dom, kjer nas je pozdravil napis »Naj živi komunizem«, ki še vedno visi nad odrom. Obiščemo glavno vaško trgovino in nekaj zasebnih hiš.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna32-001.jpg

Odrinemo naprej in po kratki vožnji prečkamo kontrolno točko Levil, ki označuje vstop v cono 10 km. Tam sledi ogled ene najzanimivejših stvari, ki se le redkokdaj omenja, saj je bila dolgo skrita pred očmi javnosti. Gre za skrbno varovani objekt Sovjetske zveze – Černobil 2.

Radar je zaradi zvoka, ki so ga slišali okoliški poslušalci radijskih frekvenc tudi nekaj sto kilometrov daleč, pa niso vedeli, za kaj gre, dobil vzdevek 'ruski detel'. Gre za zelo impresivno 150 metrov visoko in 500 metrov dolgo kovinsko konstrukcijo, radar, ki naj bi Sovjetsko zvezo ščitil pred raketnim jedrskim napadom.

Vrednost tega projekta je bila dvakrat večja od vrednosti gradnje jedrske elektrarne. Gradnja se je začela leta 1970, projekt pa se je zaključil po jedrski katastrofi, ko so se odločili za zaprtje celotnega območja. Vsa ta leta je bilo območje okoli radarja za javnost nedostopno, še danes pa so vidne kulise avtobusne postaje in različne table z otroškimi motivi, ki so služili kot krinka, da gre za otroški kamp.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna8.jpg

Sledi postanek pri černobilskem gasilskem domu, ki še danes deluje in pokriva celotno prepovedano območje. Od tam so na dan nesreče prvi odrinili na pomoč gasilci, na kar nas spomni tudi ogromen sivi spomenik, prikazujoč junake v naravni velikosti, ki se borijo proti požaru. 134 jih je v nesreči umrlo. Marmorna plošča z napisom »Tistim, ki so rešili svet« pa nas opozarja, da so bili oni tisti, ki so preprečili še večjo katastrofo.

V neposredni bližini je muzej na prostem, kjer so razstavljeni različni stroji in roboti, ki so jih uporabili pri reševanju katastrofe. Kot je prikazano tudi v seriji, so vsi roboti zaradi močnega sevanja in uničenja vezja že po nekaj minutah delovanja odpovedali. Vodilni so zato hitro ugotovili, da lahko v neposredno bližino reaktorja pošljejo samo 'biorobote', kot so imenovali ljudi, oblečene v provizorične zaščitne obleke. 

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna10.jpg

Sledi ogled mesta Černobil. Ogledamo si spomenik žrtvam Angela s trobento in park s tablami, na katerih je zapisanih vseh 184 vasi in mest, ki so jih morali po nesreči evakuirati. Tukaj srečamo tudi delavce, ki v coni živijo dlje časa in morajo po 15 dnevih bivanja za vsaj 15 dni zapustiti cono.

V hotelu, ki je na zunanji strani opremljen s številnimi merilniki sevanja in kjer je možno tudi prespati, si privoščimo kosilo 'brez sevanja'. Vso hrano in pijačo je treba seveda uvoziti v cono.

Na poti do prizorišča nesreče se ustavimo v skoraj povsem zakopani vasi Kopači in si ogledamo vrtec, v katerem je vse ostalo bolj ali manj tako, kot je bilo na dan evakuacije. Igrače, posteljice, risbe, knjigice, omarice – vse to spominja na to, da so bili tudi otroci žrtve te katastrofe.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna13-001.jpg

Po kratki vožnji zagledamo ogromne vodne kanale, ki naznanjajo, da smo prispeli na območje jedrske elektrarne (ukr. ЧАЭС oz. ČAEZ; angl. ChNPP). Z razdalje si ogledamo 3. fazo tega projekta, nedokončana reaktorja 5 in 6 in prav tako nedokončane hladilne stolpe.

Presenečeni smo nad informacijo, da je zadnji od treh preostalih delujočih reaktorjev, ki so v neposredni bližini poškodovanega reaktorja 4, zaradi oskrbovanja Ukrajine deloval vse do leta 2000. Nato se premaknemo do zloglasnega 4. reaktorja, ki ga od leta 2017 pokriva ogromna 105-metrska jeklena kupola. Iz neposredne bližine si ogledamo to konstrukcijo in spomenik žrtvam, ki je postavljen 250 metrov od samega reaktorja.

Sledi vožnja do 12 kilometrov oddaljenega mesta Pripjat. Na poti se ustavimo ob znaku, ki označuje območje z visoko radiacijo – rdeči gozd. V neposredni bližini, na drugi strani križišča, stoji že vsem dobro znana tabla oz. skulptura, ki je nekoč pozdravljala obiskovalce mesta.

Po nekajminutni vožnji prispemo v mesto Pripjat, ki leži na desnem bregu reke, po katerem je tudi dobilo ime. Tam si ogledamo Leninovo ulico, glavno ulico, kulturni dom, hotel Polisja, supermarket, šolo, bazen, bolnišnico itd.

 

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna29-001.jpg

Ena izmed najbolj znanih in fotografiranih točk v mestu je zabaviščni park z vrtečim se kolesom, ki pa se v resnici nikoli ni zavrtelo. Odprtje zabaviščnega parka je bilo namreč načrtovano 1. maja 1986, torej le nekaj dni po tragični nesreči.

'Atomsko mesto' je bilo zasnovano kot prikaz kakovosti sovjetskega življenja in eno izmed 20 jedrskih mest, ki so jih gradili v Sovjetski zvezi. Vse je bilo zasnovano premišljeno in po tedanjih najvišjih standardih.

Imelo je 15 vrtcev in osnovnih šol, bolnišnico in tri klinike, 10 telovadnic, tri notranje bazene, dva stadiona, 25 trgovin in 160 stanovanjskih blokov. V mesto so naselili mlade družine, izobražence. Kar petina od 50.000 prebivalcev je delala v jedrski elektrarni, več kot 5000 prebivalcev pa je bilo šolarjev.

Vsi so bili evakuirani 40 ur po eksploziji, prvi napolnjeni avtobusi so mesto začeli zapuščati 27. aprila ob 14. uri. Ob evakuaciji so vzeli s sabo le najnujnejše, saj jim je bilo rečeno, da se bodo kmalu vrnili. Kot vemo, se niso nikoli vrnili.

Sledi pot nazaj in prebijanje čez kontrolne točke. Najprej se ustavimo na kontrolni točki Pripjat, kjer je le kontrola dokumentov, sledi kontrolna točka Levi – tam opravimo prvo kontrolo radiacije. Ob zapuščanju tretje cone pa sledi še zadnje preverjanje sevanja na kontrolni točki Ditjatki.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna28-001.jpg

Černobilsko izolacijsko cono so sovjetske oborožene sile ustanovile po katastrofi leta 1986. Krog ima premer 30 kilometrov in zajema 2600 kvadratnih kilometrov površine. Kolikšen del tega sta videla?

Cona je razdeljena po kontrolnih točkah. Na prvem, 15-kilometrskem območju po vstopu v cono so hotel, kjer smo imeli kosilo, vasi in mesto Černobil. Na naslednjem, 10-kilometrskem območju je skrivnostna vojaška baza, kjer sta radar Duga, ki je bil nekoč eden najmočnejših vojaških objektov v Sovjetski zvezi, in nuklearna elektrarna.

Pred vstopom v mesto Pripjat je še ena kontrolna točka, ki obsega območje petih kilometrov in predstavlja samo mesto Pripjat. Enodnevni izlet zajema obisk vseh treh območij.

Mestne ulice je narava hitro prerasla, kako pa je z živalskim svetom? 

Odsotnost človeka je privedla do tega, da je območje postalo veliko neuradno zavetišče za številne živalske vrste, ki pred katastrofo tam niso bile prisotne oz. vsaj ne v tolikšnem številu. Poleg številnih ptic so se vrnili tudi bizoni, velike zveri, kot so volkovi in risi, celo rjavi medved, ki ga na tem območju prej niso videli že več sto let.

Območje je znano tudi kot največji rezervat mongolskih divjih konjev, tako imenovanih zadnjih divjih konjev, ki so bili tik pred izumrtjem. Konje, ki so postali pravi simbol prepovedane cone, lahko z malo sreče vidite v živo, pogosto ob vasici Čerevač. Tam je tudi veliko potepuških psov, ki smo jih tudi sami srečali.

Ker je verjetnost srečanja z njimi velika, smo se tudi mi po predlogu preteklih obiskovalcev opremili s pasjo hrano, ki so se je seveda zelo razveselili. Medtem ko biotska raznovrstnost danes v večini okolij zaradi naraščanja človeške populacije upada, se tukaj dogaja ravno obratno. Za t. i. mrtvo cono bi lahko rekli, da je živa kot še nikoli.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna2-001.jpg

Kateri prizori so vaju najbolj presunili in kakšni občutki so se vama priplazili za hrbet?

Veliko bolj kot sam ogled mesta nesreče, torej sarkofaga oz. 'nove varne zaščitne zgradbe', kot se imenuje novi sarkofag, so naju presunili kraji, kjer dobiš vpogled v nekdanje vsakdanje življenje prebivalcev.

Zaraščene ulice, šola, vrtec, bolnišnice, zabaviščni park, stadion, stanovanja, vse to so kraji, kjer sva vedno znova doživljala občutke, ki jih je težko opisati. Osebno nama je v spominu ostal trenutek v Pripjatu, kjer smo na strehi ene izmed stolpnic, v poznih večernih urah, ko se je polegel mrak, v daljavi, strmeli proti sarkofagu.

Rdeča luč na strehi sarkofaga v daljavi, popolna tišina in piš vetra so za trenutek v naju vzbudili občutek spokojnosti in s tem zamenjali občutke, ki so prevladovali in se izmenjevali čez dan – občutke nelagodja, groze, nemoči, pomilovanja, obupa, strahu, tesnobe, žalosti in spoštovanja.

Mislim, da je Černobil eden najpretresljivejših krajev, kar sva jih doslej obiskala. Večji del potovanja smo bili tiho, postavljali vprašanja in dobivali pretresljive odgovore. Pogosto je za odgovorom vodičke sledila tišina in razmislek. Pretresljiv je bil tudi odhod iz Pripjata. V kombiju so nam zavrteli posnetke in fotografije Pripjata pred katastrofo ob spremljavi Beyoncejine pesmi I Was Here. Šele ko dejansko umestimo življenje in človeka v zapuščene stavbe, trge in vasi, lahko razumemo razsežnosti in posledice katastrofe Černobila.

Koncept te katastrofe je poseben z vidika 'sovražnika in nevarnosti', saj ga ne zaznaš, ga ne vidiš in ne vonjaš. Verjetno so si tako mislili tudi nekdanji prebivalci cone, ko so jih izselili. Okoli njih je vladalo vojno stanje, sami pa neposredne nevarnosti niso videli in prepoznali.

Natančno število žrtev nesreče še vedno ni znano, hkrati pa gre Černobilu pripisati še številne smrti, ki so zaradi radiacije prišle šele leta po nesreči, oziroma še bodo. Sta imela kakšen stik z domačini in sta lahko začutila, kakšen odnos do te odgovornosti in nesreče same imajo oni? 

V sami coni smo imeli stik predvsem z ljudmi, ki tam delajo – osebje v hotelu, delavci, vojaki, vodiči. Vsi ti so v coni le nekaj časa in jo morajo tudi redno zapuščati. V Černobilu, ki je bil pred nesrečo administrativno središče tega območja, je tudi sedaj nekaj prebivalcev.

Ob postanku v restavraciji je bilo moč med zapuščenimi bloki opaziti tudi kakšno stanovanje, kjer se je na balkonu sušilo perilo in je bila prižgana luč. Na delo se v cono vozi dnevno skoraj 2000 ljudi, 2000–3000 jih živi v coni zaradi dela. Delajo dva tedna, potem pa morajo za isto obdobje cono zapustiti.

Na območju elektrarne smo opazili kar nekaj delavcev, ki pa se obnašajo povsem vsakdanje in mirno opravljajo svoje delo. Vodička nam je zaupala, da bodo Kitajci zgradili območje s sončnimi celicami za proizvodnjo elektrike, kar pomeni, da se bo število ljudi, ki bodo delali v coni, še povečalo.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna3.jpg

Prva misel ob omembi obiska Černobila je zagotovo radioaktivno sevanje. Vendar pa malokdo pomisli, da smo temu izpostavljeni ob številnih priložnostih, tudi na letalu. Katere so največje zmote, ki jih imajo ljudje o takšnem izletu?

Glede na to, da nisva ravno jedrska fizika, sva tudi midva imela številne zmotne predstave o izpostavljenosti sevanju na tem 'zaprtem' območju. Najprej se moremo zavedati, da je sevanje nekaj povsem naravnega in ga najdemo povsod okoli sebe. Zrak, ki ga dihamo, hrana, ki jo jemo, cigarete, gradbeni material v naših domovih, naše elektronske naprave – vse to so viri sevanja.

Škodljivost sevanja je torej odvisna od količine in časa izpostavljenosti. Efektivna doza sevanja se meri v enoti sivert (Sv), ki je poimenovana po švedskem fiziku Rolfu Sievertu. Ta enota upošteva različne biološke učinke različnih virov sevanja. V Černobilu smo izpostavljeni trem tipom radioaktivnega sevanja.

Sevanju alfa in beta se lahko učinkovito izognemo z upoštevanjem pravil oblačenja (vse dele telesa je treba imeti čim bolj pokrite) in tako, da ne uživamo kontaminirane hrane ali vode – tega radioaktivnega materiala namreč ne smemo zaužiti ali vdihovati, saj lahko povzroči škodo ob stiku s tkivi notranjih organov. Sevanje gama pa je najbolj problematično in se mu ne moremo tako zlahka izogniti.

Odmerek sevanja, ki ga obiskovalec dobi na takem enodnevnem izletu je 5 μSv, kar je recimo manj, kot smo ga dobili na letu iz Dunaja do Kijeva (na višini 10 km namreč prejmemo v eni uri leta 3 μSv kozmičnega sevanja). V času enodnevnega obiska cone je posameznik izpostavljen skoraj 10-krat manjši količini sevanja, kot ji je izpostavljen med čezoceanskim letom iz Evrope v ZDA.

To, da smo popotniki najbolj izpostavljeni sevanju ravno na letalu, je posledica višine, na kateri letimo. Z vsakim metrom se namreč tanjša število plinastih molekul, ki nas ščitijo pred kozmičnim sevanjem. Če to primerjamo z rentgenskim slikanjem vsega telesa je količina sevanja, ki smo mu bili izpostavljeni, približno 200-krat manjša.

Za kadilce pa samo še tole: tisti, ki pokadijo škatlico cigaret na dan, so v enem letu izpostavljeni 55.000 μSv radiacije, kar je enako 10.000 obiskom mrtve cone. Kot vidite je kajenje najbolj radioaktivna aktivnost, ki jo človek lahko počne.

Po navedbah Svetovne jedrske zveze (WNA) je smrtonosna enkratna izpostavljenost 5000 milisivertom (1 μSv = 0,001 mSv), ki bi v enem mesecu ubila približno polovico tistih, ki so jo prejeli. Najnižja stopnja, pri kateri je možno zaznati očitno povečanje raka, je 100 mSv na leto.

Situacija v mrtvi coni seveda še zdaleč ni enako nevarna, kot je bila leta 1986 oz. nekaj let po tem. Na večjem delu območju je bila izvedena obsežna dekontaminacija, tudi stopnja sevanja se sama po sebi počasi niža. Nad 4. reaktorjem pa je kot rečeno novi sarkofag, ki je bil dokončan leta 2017. Ta naj bi ščitil pred uhajanjem radioaktivnih snovi nadaljnjih 100 let, zato je v neposredni bližini novega sarkofaga trenutna vrednost sevanja zgolj okoli 1,2 μSv na uro.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna20.jpg

Nekateri ljudje so v coni skoraj vsak dan. Tako je tudi z vodiči. Najino vodičko, ki je bila najinih let, sva vprašala, ali jo je kaj strah za zdravje oz. ali hodi na redne zdravstvene preglede. Ob vprašanju se je le zasmejala in povsem neobremenjeno odvrnila, da ne. Pripomnila je, da kljub pogostim obiskom ni kaj dosti več izpostavljena radiaciji kot stevardese ali piloti.

V coni so še vedno mesta, kjer je radiacija nevarna tudi za zelo kratek čas, ampak take lokacije niso del vódenih tur – ena izmed njih je recimo klet bolnišnice v Pripjatu, kjer so še danes obleke gasilcev. Povedala je, da je poleti videla, kako so je nekaj moških kopalo v reki Už. Voda je sicer v coni prenevarna tako za pitje kot tudi za kopanje, vendar se nekateri očitno ne zmenijo za to.

Osebno sva pred ogledom cone mislila, da so notranjosti stavb in objektov v Pripjatu zaradi kontaminacije ostali nedotaknjeni, vendar pa se je takoj po izpraznitvi območja začelo ropanje in praznjenje zapuščenih domov. Tatov očitno visoka radioaktivnost posameznih predmetov ni zmotila. Nevednost ali enostavno revščina in obup okoliški prebivalcev, sta tako razlog, da v Pripjatu sedaj ne boste našli več nobenega kosa bakrene cevi. 

Ko smo zapustili cono, smo morali skozi dve kontrolni točki, kjer so naprave, ki merijo raven sevanja, ki jo je človek prejel med obiskom cone. Vsak od nas si je oddahnil, ko je na ekranu naprave v cirilici prebral 'čista'. Da naprava dejansko deluje, se je izkazalo v drugi skupini, saj je moral eden od vodičev zaradi negativnega rezultata v coni pustiti svoje čevlje in se je v Kijev vrnil bos. Treba je seveda poudariti, da so naprave zelo občutljive.

Kakšen je cenovni razpon za dnevni izlet iz Kijeva v Pripjat in do zloglasne elektrarne?

Cenovni razpon za dnevni izlet se pri agenciji, ki smo jo mi izbrali, giblje med 100 in 450 ameriškimi dolarji. Če se odločiš pravočasno in potuješ v skupini, je zadeva torej relativno ugodna. Možno pa je izbrati tudi dvodnevne ture, ki se začnejo pri 300 dolarjih na osebo. Med agencijami, ki imajo dovoljenja za izvajanje teh ogledov, se cene med sabo dosti ne razlikujejo.

Je pa zanimivo, da je cena odvisna tudi od potnega lista. V času rezervacije je bila recimo cena za ruske državljane dvakrat večja od tiste, ki smo jo plačali vsi drugi, trenutno pa agencije tem državljanom sploh ne omogočajo izleta – razlog je verjetno politične narave (zgolj ugibam). Na drugi strani pa imajo ukrajinski državljani celo subvencioniran izlet in plačajo zgolj polovično ceno.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna6.jpg

Sta si ogledala tudi Kijev? Kaj vaju je tam najbolj navdušilo?

Kijev je bil primarni cilj najinega potovanja. Ker sva živela v Berlinu, enem izmed najbolj turistično obleganih mest v Evropi, in sva vedno znova presenečena, kakšne atribute skrivajo veliko manj opevane prestolnice vzhodne Evrope, sva potihem pričakovala, da naju preseneti tudi Kijev. In morava priznati, da naju ni razočaral.

Odlična kulinarika, ki je blizu predvsem nam Slovanom, pestra zgodovina, Kijev je namreč eno najstarejših mest vzhodne Evrope, ortodoksne cerkve, hipsoseske, podzemne tržnice, živahno nočno življenje, nešteto zanimivih kavarn, barov in odličnih restavracij, ki so zelo prijazne za naše denarnice, je le nekaj izmed številnih razlogov, zakaj toplo priporočava obisk tega mesta.

Osebno pa sva bila najbolj navdušena nad bogato, predvsem stalinistično arhitekturo, ki nama je najbolj pri srcu. Razveselila sva se tudi številnih restavracij z gruzijsko kulinariko. Gruzijske hrane namreč od obiska Gruzije pred dvema letoma nisva več imela priložnosti poskusiti.

Sta imela na samem ukrajinskem potovanju tudi kakšno negativno izkušnjo?

Nobene, ki bi se je v tem trenutku spomnila.
 

Kako so na vajino izbiro dopusta reagirali znanci in domači? 

Po pravici povedano bolje, kot sva pričakovala. Le stari starši so bili na začetku rahlo ogorčeni in zaskrbljeni, saj le stežka razumejo, zakaj bi kdo želel obiskati tak kraj.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna5.jpg

O Černobilu se zadnje tedne po več letih pozabe spet glasno govori. Za to je zaslužna HBO-jeva miniserija Černobil, ki prikazuje dogajanje tistega tragičnega aprilskega jutra. Jo gledata? Se vama prikaz zdi skladen s tem, kar sta slišala na ogledu?

Seveda. Ob obisku nisva vedela, da serija prihaja na male zaslone. Takoj ko sva izvedela za njo, sva jo začela spremljati. In po zaključni 5. epizodi, lahko samo še potrdim to, kar kažejo vse laične, pa tudi številne strokovne ocene. Serija je odlična.

Čeprav sva pregledala veliko različnih dokumentarcev in prebrala veliko člankov ter knjig o tej največji jedrski katastrofi v zgodovini človeštva, je producentom serije uspelo nekaj, kar je zelo težko doseči. Združili so veliko število relevantnih in točnih podatkov/dejstev ter jih povezali z osebnimi zgodbami glavnih protagonistov.

Kar se nama zdi še pomembnejše, pa je, da so vse skupaj postavili v politični kontekst. Ta je pri katastrofi igral zelo pomembno vlogo. Na laiku ustrezen način je natančno opisana nesreča, ki se je zgodila med ponesrečenim testiranjem 4. reaktorja, prikazano je delo t. i. likvidatorjev, katerih žrtve so pogosto spregledane, zelo nazorno pa je predstavljeno tudi sojenje trojici, ki se je do sedaj le redkokdaj postavljalo v ospredje.

Serija se približa realnosti, kolikor je le mogoče, seveda pa je treba zaradi boljše dramaturgije kakšno stvar tudi poenostaviti ali prilagoditi.

Katerih življenjskih lekcij so vaju naučila potovanja, sploh to v Černobil?

V današnjem hiperpovezanem in hitro tempiranem svetu so potovanja za naju, pa tudi za veliko drugih ljudi, ena od redkih možnosti, da se odklopiva.

To, da se pomakneva iz cone udobja in dnevne rutine ter sva prisiljena v nove situacije, nama omogoča, da se ogromno naučiva, spoznavava nove ljudi, najdeva nove prijatelje, pridobiva nove veščine, začneva ceniti majhne stvar.

Potovanja nama ponujajo priložnost, da vedno znova odkrivava sebe, pa naj se sliši še tako klišejsko. Omogočajo nama bolje razumeti, kako svet deluje, saj lahko z malo radovednosti v nekem lokalnem okolju dobiš informacije iz prve roke in hitro spoznaš, da svet ni črno-bel, da ima vsaka zgodba več plati.

cernobil_ukrajina_reaktor_jedrska_nesreca_serija_goran_lang_varja_savnik_micna4-001.jpg

Čeprav imava že nekaj izkušenj z obiskovanjem zapuščenih mest, vasi, krajev ali drugih pozabljenih kotičkov tega sveta, je bil obisk Černobila nekaj povsem drugega. Noben izmed prej obiskanih krajev ni simbol tako velike človeške tragedije, katere posledice lahko čutimo še danes. O nekaterih krajih lahko veliko preberemo, vendar dobijo pravi pomen šele takrat, ko jih doživimo. Tako je tudi s Černobilom, zgodovina oživi, šele ko si tam.

Glede na to, da sva mnenja, da se iz zgodovine lahko naučimo samo tako, da se z njo pobližje seznanimo, bi vsakomur priporočila tako potovanje. Izkušnja, ki se na prvi pogled ne zdi najprijetnejša, te lahko zelo obogati in tudi spremeni. In te spomni, da so se tam, ne tako daleč stran, žrtvovali številni pogumni ljudje, tudi za vse nas.

Vsem tistim, ki se za tako potovanje ne bi odločili, pa vsekakor priporočava ogled HBO-jeve serije ali branje knjige Černobilska molitev. Ta ni zgolj objektiven zapis katastrofe, ampak se prek osebnih pripovedi in z nazornim prikazom posledic nesreče posveča spominu na žrtve in preživele. Kljub vsej tragičnosti pa je v njej tudi kanček črnega humorja, takega, ki ga je bilo možno zaznati tudi pri ljudeh, ki smo jih srečali tam. Ljudeh, ki živijo v mrtvi coni.


Avtorica:
Maja Fister
Foto: osebni arhiv

PREBERITE ŠE: Lea Bernetič, Slovenka, ki v Londonu pomaga mladim podjetnikom: "Zastonj se ne dela!" ali Slovenka, ki svet odkriva kot varuška psov in muck


oddajte komentar

preberite tudi

Deset začimb, ki dober seks spremenijo v nepozabnega

Trije razlogi, zakaj nekateri pari ne seksajo

Spolni terapevti pravijo: Obstaja 11 seksualnih tipov osebnosti, preverite, v katerega sodite

ne spreglejte

Nikoli ne zamudite vaših najljubših vsebin! Prijavite se na mične e-novice!