"Bolj kot starost me preganja bojazen pred ozkostjo in mentalno starostjo" (piše: Katarina M. Bajt)

Nakupovanje je, kot se rado reče, ženska strast, oblika rekreacije in meditacije v enem. Tako pravijo, da naj bi bilo. Pred leti, ko sem si prvič in nekaj let pozneje še drugič ogledala predstavo Jamski človek, sem se obakrat nasmejala 'prazgodovinski' razlagi, od kod ta strast. Ženske smo bile nabiralke že v pradavnini, in dejanje ogledovanja, jemanja v roko in eventualnega odlaganja ogledanega v voziček, je pravzaprav sodobno nabiralništvo, ki ga imamo očitno še vedno v genih.

22.4.2019 ob 4:50

katarina_micna_kolumna_starost_nakupovanje.jpg

Nekoč si ne bi mislila, da bi lahko kdaj izrekla kaj takega, ampak z leti sem postala ena tistih žensk, ki ne marajo nakupovanja. Ker ne živim puščavniškega življenja, odmaknjenega od vseh nujnih in izmišljenih potreb, in predvsem, ker imam dva otroka in askeza v določenih pogledih absolutno odpade, seveda hodim v trgovine. Kdo pa ne. Ampak me zadnja leta delajo vedno bolj nervozno. Jemljejo mi čas, energijo in ne nazadnje denar.

Sprašujem se, ali me živcirajo zato, ker sem že stara, ali zato, ker sem 'spregledala'? Zadnjič mi je samska znanka malce zagrenjeno razlagala, kako je v zadnjem letu začela opažati, da se ji znižuje toleranca za veliko stvari. Da je postala v glavi stara in sitna.

Joj, samo tega ne! Tolažim se, da je njena situacija drugačna. Tega me je namreč res strah – bolj kot grožnja v obliki številk me preganja bojazen pred ozkostjo in mentalno starostjo. Rada bi bila namreč dolgo mlada, da bi razumela čas, v katerem živim, in da bi seveda znala čim bolje razumeti svet svojih otrok, ki nekoč ne bo več pripadal meni in moji (stari) generaciji.

Ampak naj se vrnem nazaj, v trgovine. Čeprav je drža, ko človek ne mara (več) trgovin, večinoma označena s 'starčevsko' (pod to spadajo še druge navade, recimo bojazen pred prepihi, kompliciranje glede vožnje v dežju in temi, slaba toleranca za hrup idr.), pa se mi zdi v redu. Če izvzameš, da je del nakupov neizogiben in življenjsko nujen, z drugim delčkom pa si občasno izpolniš kakšno željo, si moraš priznati, da je vse ostalo, kar te poleg tega še žene v trgovine, večinoma preprosto tvoja kompenzacija za nekaj, kar te muči, ti manjka ali te boli.

Lep dokaz slabe, težke energije trgovin so otroci. Med policami praviloma postanejo sitni, zmožnost sodelovanja z njimi pa se skrči na minimum. Moški so v tem pogledu podobni otrokom, le da oni, ko odrastejo, to zamenjajo za apatijo. Prizor moškega z izrazom ujete živali ali žalostnega kužka v trgovini je poleg akcijskih napisov, pik, točk in drugega, mimo česar tam ne moreš, čisto običajen. Tako moški kot otroci imajo v tem primeru boljši notranji kompas, kaj je zanje dobro in kaj ni.

Teorijo nabiralništva se mi je leta pozneje popolnoma potrdila, večkrat. Kadar grem v trgovino samo po eno stvar, optimistično začnem brez košarice ali vozička, stvar pa se konča tako, da se mi do blagajne vsaj enkrat vse usuje iz rok. Ena namreč ni nobena, medtem ko tečem med policami, se spomnim še marsičesa, kar nam doma manjka, na kar recimo moški, ki se nakupovalnega listka drži kot pijanec plota, ne pomisli nikoli. Prinese samo naročeno. (Plus čips in pivo.)

Bolj ko se zavedam, v katere pasti potrošništva sem – hote ali ne, rada ali ne – ujeta, bolj se poskušam izmakniti vsaj tistemu, kar me odbija v celoti. In čemur je mogoče ubežati. Točke, pike, dodatne kartice, kupi 2, plačaj 1, do 70-odstotni popusti (besedica 'do' je najmanjša, a najbolj bistvena) … Vse to me strašansko odbija. Odbijajo pa me tudi trgovine, v katerih ti prodajalke ne dajo miru in ti na vsak način morajo pokazati nekaj, kar te ne zanima. Ti prodati še malo več kot samo tisto malenkost, ki si jo vzel sam. Vem, morajo, niso krive one, ampak sistem.

Po drugi strani pa vem, da obstajajo kupci, ki imajo radi paritveni ples s prodajalcem. Ko fazo izbiranja, premišljevanja, končnega odločanja o nakupu nečesa in vse vmesne faze predelaš namesto sam (ali s tistim, ki te spremlja) kar s prodajalcem. Mama me je že kot otroka spravljala ob pamet s prav takšnim nakupovanjem. Ko jo danes gledam, kako v trgovini še vedno s prodajalko vzpostavi tak stik in se z njo odloča o tem, ali bo kupila plašč, mizo, kavč, mi je jasno, zakaj se v trgovinah, v katerih si sam vzameš škatlo s svojo številko čevljev, ne znajde oziroma si sploh ne zmore kupiti ničesar. Ne, nimam težav s stiki, rada se pogovarjam z ljudmi. V procesu nabiralništva ali ogledovanja pa ne maram nobenih dodatkov. Sem nepoboljšljivo introvertirana nakupovalka.

Želim, da me prodajalci pustijo pri miru, da mi na kup ne nosijo ničesar in da mi ne poskušajo prodati stvari, na katere se nisem spomnila sama. Nočem vsega tistega. Nočem tudi, kadar zaidem v manjšo trgovinico, da mi ob pomerjanju kdo visi zraven in pripominja: Krasno je, pristaja vam. To ne bo čisto nič pospešilo prodaje, pravzaprav zelo verjetno ne bom kupila tiste stvari, ker to zmoti introvertirano nakupovalko v meni.

Medtem ko bi se na primer mami ob tem prižgala iskrica: Kaj pa če? In še finale – če česa res ne maram, so to prodajalke, ki lezejo v garderobo oziroma čakajo pred kabino, da se prideš pokazat ali da vsaj daš odziv. Kako je, gospa, bo oblekica v redu? Spreletijo me spomini iz otroštva, ko je mama včasih goljufala in se z enim od treh kosov, ki jih je vzela v kabino, ni prišla pokazat prodajalki. Ker je bilo preveč grozno, da bi hotela to deliti še z njo in poslušati, kako sploh ni napačno … Če že živim v divji potrošniški dobi, potem vsaj želim, da sem pri obredu nabiranja ali ogledovanja sama, v svojem svetu. Včasih tudi jabolko pade daleč od drevesa!

katarina_m_bajt_micna_kolumna.jpeg

Kolumno je napisala Katarina M. Bajt.

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva.

Foto: Shutterstock, osebni arhiv Katarine M. Bajt


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)