Zakaj je Matthew Perry moral umreti (Piše: Mateja Florjančič)

Ne glede na to, kdaj in zakaj nekdo za vedno zapre oči, tisti, ki žalujejo za njim, ne potrebujejo drugega kot razumevanje, tolažbo ali preprosto mir.

2.11.2023 ob 2:00 | Foto: Reuters

Slika avtorja - Mateja Florjančič Piše:

Mateja Florjančič

florjancicm@imap.delo.si

Zakaj je Matthew Perry moral umreti (Piše: Mateja Florjančič)

Dobro se spomnim, ko je, še ne pred desetimi leti, zaokrožila vest, da se je za vedno poslovila Špela Šipek. Trenutek mi v spominu ni ostal le zato, ker se mi je pred očmi narisala podoba mlade, drobne, a že na videz odločne tedaj še asistentke na fakulteti, kjer nam je skupaj s profesorjem odstirala ozadje delovanja televizije, temveč tudi, ker je bila Špela le leto dni starejša od mene. Ko je umrla, jih še ni dopolnila 43.

Njena smrt je bila zame osebno prvi opomnik, da je tudi za ljudi moje starosti lahko usodna kap. "Presneto, že mi smo lahko na vrsti," me je prešinilo in prvič sem res dojela, kako krhko in minljivo je življenje ter da ni samoumevno, da se boš potem, ko boš šel zvečer v posteljo, zjutraj tudi zbudil. Ali, da boš nekoga, od katerega si se poslovil, lahko še kdaj pozdravil. Ne glede na to koliko let šteje.

Špela seveda ni edina, ki je nenadoma in mnogo prezgodaj odšla. Nešteto je takšnih zgodb, večina se odvija v intimnem krogu najbližjih, nekatere pa vendarle pretresejo širše občestvo. Slovenija je onemela, ko se je leto za Špelo prekmalu končala pot Tomaž Pandurja, še leto kasneje Jerneja Šugmana. Seznam se tu še zdaleč ne konča.

Pred nedavnim sta za vedno zaspala še dva znanca naše estrade. A pri njima je bilo vendarle nekaj drugače: zgodilo se je po kaotičnem in zmedenem kovidnem času in postala sta hvaležna tema razprav ter teoretiziranja razno raznih samooklicanih google izvedencev in facebook doktorjev.  

Ti so na v družbi priljubljenih kanalih hitro radodarno nizali razloge za prezgodnje slovo in utemeljevali svoj prav, v ta namen velikokrat nesramno in žaljivo podajali argumente ter se, ne oziraje na tiste, ki so bili ob izgubi osebno prizadeti, udarjali po prsih, kako so imeli v določenem trenutku prav. Namenoma ne bom napisala, kje so našli krivca.

Samovšečno podajanje mnenj in argumentov je znova prešlo vse meje zdravega razuma in spet se je pokazalo, kako smo lahko ljudje nizkotni ter brezčutni. Kako mnogim v bistvu ni prav nič mar za občutke vseh, ki so bili s pokojnikom blizu. Za čustva tistih, za katerega nekdo ni bil samo glas oziroma podoba s televizije ali radija.

Kdor žaluje, ne potrebuje raznoraznih teorij, mnenj in prepričanj s približno tolikšno vrednostjo, kot ga ima vetrič, ki po dveh krožnikih pasulja skozi odprtino na zadnji strani zapusti telo.

V neomajni veri vase in v svoj prav jim je vseeno, kako bi se žalujoči počutili, če bi jih dosegla takšna ali drugačna ugibanja oziroma, bolje rečeno, prepričanja, ki, če že kam, sodijo v gostilniško debato, nikakor pa ne v zapise, ki jih lahko prebere nekdo, ki je osebno prizadet.

Kdor žaluje, ne potrebuje raznoraznih teorij, mnenj in prepričanj s približno tolikšno vrednostjo, kot ga ima vetrič, ki po dveh krožnikih pasulja skozi odprtino na zadnji strani zapusti telo.

Edini zapis, ki je na mestu, se glasi: moje sožalje ali naj počiva v miru. Pika konec. Dostojen človek bi se tega moral zavedati.

Vsa zgodba, v kateri imajo glavno besedo največkrat za izmišljenimi imeni skriti pametnjakoviči, se je ponovila, ko je pred nekaj dnevi za vedno odšel  ameriški igralec Matthew Perry. Z vlogo nepozabnega Chandlerja Binga je zabaval staro in mlado, smejali so se mu predstavniki generaciji, ki so čas, v katerem so nastajali Prijatelji, okusile na lastni koži in tistih, ki to obdobje poznajo le z zaslonov, zato ni nič nenavadnega, da se je njegova smrt dotaknila mnogih.

Na žalost tudi ni čudno, da je znova prebudila poznavalce, ki so ponovno, velikokrat na žaljiv ali drugače neprimeren način nesebično delili svoje teorije o tem, zakaj zabavljača ni več med nami.

Kako brezčutno in neobzirno.

Tisti, ki jim je bil blizu, žalujejo, oni, ki jim je bil samo všeč, so žalostni, tisti, ki jim je zanj vseeno, imajo vso pravico do tega. A takšna in drugačna natolcevanja o njegovem življenjskem slogu in odločitvah, nespametnih ali pametnih, res nikoli niso na mestu.

Kot pripadnik razvite družbe, kot si radi pravimo, bi se tega moral slehernik zavedati. Pa se žal vse prevečkrat ne in očitno bo po novem vsaka prezgodnja smrt priložnost za hranjenje ega osebkov, ki se, kot je videti, nikoli iskreno ne vprašajo: "Kaj, če bi se to zgodilo komu od mojih bližnjih in bi se ta zato spremeni v kost za glodanje."

Letos po več letih ob prazniku, namenjenem vsem znanim in neznanim, ki jih iz takšnih ali drugačnih razlogov ni več med nami, nisem obiskala rojstnih krajev. Vreme je tokrat neusmiljeno pokazalo moč prav v ozki dolini, v kateri so moje korenine, v katero se tako rada vračam in kjer ljudje ne vztrajajo zato, ker je moderno biti podeželan, temveč zato, ker so navezani na rodno grudo, ker cenijo tisto, kar so jim zapustili predniki, in ker pred udobje in ugodje neposredne bližine treh nakupovalnih centrov in široke gladke ceste postavljajo povsem druge, v sodobnem času vse prevečkrat spregledane vrednote.

Vedno zgledno urejeni pokopališči, kjer spijo moji predniki, sosedje in znanci pa veliko raje, kot tedaj, ko glavna novica postanejo cene cvetličnih aranžmajev, količina prodanih sveč in pomanjkanje parkirnih mest ob pokopališčih, obiščem kar tako in se v miru ter tišini spomnim nanje.

Res je, nikoli ne bodo del elite v nadstandardnih nepremičninah, brez katere je družba bojda le amorfna gmota, a njihova srčnost daleč presega kvalitete samooklicane družbene smetane ali kot jo je poimenoval Dan Podjed: jare gospode.

Vendar nič hudega, da me ni bilo tam. Konec koncev štejejo tisti, ki te, ko prideš, lahko objamejo in te z nasmehom na obrazu pozdravijo, vedno zgledno urejeni pokopališči, kjer spijo moji predniki, sosedje in znanci pa veliko raje, kot tedaj, ko glavna novica postanejo cene cvetličnih aranžmajev, količina prodanih sveč in pomanjkanje parkirnih mest ob pokopališčih, obiščem kar tako in se v miru ter tišini spomnim nanje.

Priznam, njim namenjen praznik mi je kot otroku pomenil le še en prosti dan z dobršnim odmerkom dežja ter vetra med šolskim nastopom na komemoraciji. Ko smo postajali ob grobovih, pred seboj nisem imela podobe tistih, ki so vanje pokopani. Poslovili so se, še preden bi jih lahko spoznala.

Sedaj je drugače. Sedaj zaživijo slike iz preteklosti, na njih pa podobe babic, ki sta me razvajali kot otroka, tet, ki so vedno našle kaj dobrega za svoje nečake, stricev, katerih obiska smo bili vedno veseli, sosed, ki so nam kot otrokom skrivaj v žep potisnile kakšen bombon ali keks, sosedov, ki so nas spodbujali k takšnim in drugačnim vragolijam, ali nas, kadar smo pretopili mejo, okarali.

Človek včasih težko dojema, koliko jih kar ni več. In vsako zadnje slovo je bilo za nekoga žalostno. Ne glede na to, koliko križev je nekdo nosil in zakaj je odšel.   

Zato: ob tragedijah - osebnih, naravnih ali kakršnih koli drugih - prizadeti ne potrebujejo razlag, obsodb, kazanja s prstom, iskanja krivcev in pojasnil novodobnih strokovnjakov za vse.

Potrebujejo sočutje, morda pomoč zagotovo pa mir. In ne morem razumeti, kako je lahko v civilizirani in dobro ozaveščeni družbi to tako težko doumeti.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi uredništva Ona.

Preberite še: Ne kupujte potem vencev in sveč, sedaj imejte radi (piše: Mateja)

Morda vas zanima tudi: Izjemna Poljakinja: Med holokavstom tvegala življenje in reševala judovske otroke


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)