Natalija Polenec, direktorica SEMA: Naši predniki so se zavedali, kaj je trajnost

Z direktorico Slovenskega etnografskega smo se pogovarjali o petih predmetih iz nove stalne razstave Človek in čas.

1.7.2023 ob 7:59 | Foto: Blaž Verbič (naslovna), Tomo Jeseničnik (vsi predmeti razen kipca ušebti), Andraž Blaznik

Slika avtorja - Nika Vistoropski Piše:

Nika Vistoropski

nika.vistoropski@delo.si

Natalija Polenec, direktorica SEMA: Naši predniki so se zavedali, kaj je trajnost

Slovenski etnografski muzej (SEM) letos praznuje stoletnico ustanovitve. Praznično leto bodo zaznamovali z razstavami, publikacijami, izdajo priložnostne znamke in številnimi drugimi dogodki.

Nov mejnik v muzejski zgodovini pa se je zgodil prejšnji četrtek z odprtjem prvega dela nove stalne razstave Človek in čas. Z direktorico SEM, Natalijo Polenec, smo se pogovarjali o petih predmetih, ki so ji najbolj blizu.

Predmeti nosijo svoje vsebine, zgodbe in podatke, muzealci pa jih poskušamo organizirati, za začetek poudari direktorica.

»Prav tako se razumevanje predmeta v času spreminja. V trenutku, ko ga dobimo v muzej, ga vidimo drugače, kot ga bodo morda videli naši zanamci čez sto let. Obenem nam ti predmeti kažejo, kaj vse smo pozabili, kako nas je sodobni način življenja – in tehnologija, povezana z njim – pripeljal do celo brutalne brezobzirnosti do okolja. Naši predniki so se zavedali, kaj je trajnost. Uporabljali so materiale, ki so jih našli v okolju, predvsem pa so z okoljem sobivali. Koliko so predmeti pomenili ljudem v preteklosti, kaže to, da so jih krasili, poslikavali z ljubeznijo, jim dodali pomene s simboli. Sledi obrabe na njih kažejo tudi, da so jih v času oblikovali in prilagajali rabi.«

Prvi del nove stalne razstave predstavlja 100 predmetov, ki pripovedujejo vsak svojo neponovljivo zgodbo o svojem izvoru, izdelovalcih in uporabnikih ter o svojem življenju v muzeju. Predmete in življenja z njimi povezanih ljudi gledamo skozi različna očala, saj različna obdobja prinašajo drugačne izkušnje, muzej pa je most, ki preteklost povezuje s prihodnostjo.

Dvojni jarem, Zaboršt pri Šentvidu, 1890

Zbirka jarmov – tega »praorodja«, pripomočkov za vpreganje goveje živine, povečini v celoti izdelanih iz lesa (pri posameznih tipih tudi z nekaterimi kovinskimi deli), predmetov z zgodovino »dolgega trajanja«, ki so bili vsaj do zadnje četrtine preteklega stoletja v uporabi v vseh slovenskih regijah – šteje v SEM več kot 160 primerkov: tako dvojnih kot enojnih jarmov različnih regionalnih tipov.

Dvojni jarem za vprego goveda, ki ga je izbrala sogovornica, pa se ji zdi še prav poseben: »Po svojem namenu je precej nespektakularen, a če ne bi vedeli, čemu je namen­jen, bi lahko sam po sebi predstavljal čudovito skulpturo. Prav zato mi je tako zelo všeč. Težnja, da bi bili predmeti ne le funkcionalni, temveč tudi vizualno lepi, polni simbolnih grafičnih motivov, je tisto nekaj, kar danes pogosto pogrešam.«

Poslikani panjski končnici z motivom Žena vleče moža iz gostilniške druščine; Kim Badawi (2018) in Selska delavnica (1891)

Zbirka poslikanih panjskih končnic SEM je po številu predmetov in njihovi reprezentativnosti unikatna in jo lahko primerjamo le še z zbirko Čebelarskega muzeja v Radovljici. Obsega več kot 770 predmetov, ki so z etnološkega vidika pomembni kot mediji za razkrivanje odnosa do sveta tako njihovih ustvarjalcev kot njihovih naročnikov oziroma uporabnikov.

Posebnost slikarstva na panjskih končnicah je tudi ta, da se v nasprotju z motiviko na predmetih drugih zbirk ljudske likovne umetnosti ob religioznih motivih pojavljajo številni prizori iz vsakdanjega življenja. To kaže tudi ta izbor, direktorici še posebno blizu, saj poudarja, da v preteklosti ljudje niso bili tako strašno resni.

»Zatekali so se k humorju,« pravi. »In prav humor je tisti civilizacijski trenutek, ki nam omogoča, da na življenje gledamo bolj sproščeno, pozitivno. Na primeru panjskih končnic združujemo dvoje: umetniški in trajnostni vidik življenja. Ne nazadnje je eden večjih potencialov Slovenije prav v povezavi razumevanja narave skozi življenje čebel.«

Steklenička Cockte, Ljubljana, 1953

Zgodba o Cockti se je začela leta 1952, ko je direktor podjetja Slovenijavino Ivan Deu s potovanja v tujino prinesel steklenico Coca-Cole. To je zaposlene spodbudilo, da so že v istem letu začeli razvijati skrivno formulo prve gazirane brezalkoholne pijače v Jugoslaviji. Na trg so jo dali leta 1953 in v prvem letu, le nekaj mesecev po uspešni reklamni akciji v Planici, je podjetje Slovenijavino prodalo kar štiri milijone steklenic Cockte.

Ko sta sčasoma prodaja in proizvodnja upadli, so leta 1974 začeli iskati nove poti za ponovno uveljavitev Cockte na domačem trgu: spremenili so ji zunanjo podobo in spet je osvojila porabnike kot pijača iz naravnih sestavin, ki odžeja, se pije z ledom in je domača pijača s tradicijo. Takrat so razvili tudi eno najbolj poznanih gesel: »Cockta, pijača vaše in naše mladosti.«

A ta klasična, prva Cocktina steklena embalaža ostaja večna. Že pogled na stekleničko, četudi prazno, še posebno v vročem poletju, najprej vzbudi žejo, nato pa ponudi olajšanje, ki ga lahko prinese le ledeno mrzla pijača. Zanimiva je tudi zato, ker je že na prvi pogled očitno, da gre za vrhunsko oblikovan izdelek.

Še danes uporabljani logotip in prvo steklenico Cockte je oblikoval arhitekt Sergej Pavlin. Tipografijo za ime je posrečeno izbral iz črk, ki so jih uporabljali za tisk predvojnega časopisa Slovenski narod. Kot osnovo za izdelavo steklenice pa je uporabil malo pivsko steklenico, ki jo je priredil po višini in obsegu. Napis oziroma ime na njej je nekoliko izbočil, stekleno površino pa hrapavo zamrznil.

Zakaj je direktorica SEM izbrala prav stekleničko Cockte?

»Najprej zato, ker mi vzbuja nostalgičen občutek, a tudi zato, kot ste že omenili, ker je njen dizajn precizen in dorečen. Prof. Pavlin je učil tudi mene. Spomnim se njegovih predavanj, likovne vzgoje pravzaprav, ki smo jih vsi poslušali z odprtimi usti. Prav ta izdelek me opominja na visoko raven slovenskega industrijskega oblikovanja. Imamo kar nekaj kultnih izdelkov poleg Cockte. Iskrin telefon Fittipaldi, kiosk Saše Mächtiga ipd. To so izdelki, ki so oblikovali našo identiteto. Zato v muzeju sistematično zbiramo določene blagovne znamke in s tem ohranjamo 'vašo in našo mladost'.«

Babiška torba Terezije Marini, sredina 20. stoletja, Trbovlje z okolico

Letos obeležujemo 270. obletnico Babiške šole oziroma formalnega izobraževanja za babice v Sloveniji ter 100. obletnico delovanja Bolnice za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani. Zato je direktoričin izbor babiške torbe še posebno zanimiv, a tudi precej oseben.

»Babiška torba se mi zdi zanimiva ne le zato, ker kaže, kako so se določeni življenjski dogodki s časom institucionalizirali, temveč predvsem zato, ker je bila babica tudi moja prababica. Ko sem bila otrok, sem njeno srebrno škatlo z instrumenti vedno gledala z radovednostjo. Zdela se mi je skrivnostna in vedno sem bila polna vprašanj, čemu je namen­jen kateri pripomoček, ki ga je imela spravljenega v njej.

Žal danes te škatle ni več nikjer, saj se je med selitvami izgubila. A ostaja tista otroška radovednost, ki se je budila, ko sem se spraševala, kdo so vse ljudje v okolici Tržiča, kjer je živela, ki jim je prav moja prababica pomagala na svet. Tretji razlog za to, da sem jo izbrala, pa je, da je bilo pred dvema letoma babištvo vpisano v register nesnovne kulturne dediščine.«

Egipčanski kipec ušebti, 1200 pr. n. št.

Primer kipca, ki predstavlja enega od spremljevalcev pokojnih, je tudi del razstave. Ti spremljevalci so v onstranstvu umrlemu pomagali pri »vsakdanjih« opravilih. Bogatejši so jih imeli seveda več kot drugi. Tutankamonu je na onem svetu pomagalo kar 365 spremljevalcev.

»Egipt me navdušuje, odkar pomnim,« začne pripovedovati sogovornica. »Ko sem bila majhna, sem se vzneseno učila hieroglifov, postala z Egiptom dobesedno obsedena,« se zasmeji. »Tudi moje prvo samostojno potovanje je bilo potovanje v Egipt. Ta dežela je postala vir prepletanja zanesenosti, ki izvira že iz otroštva, in pozneje tudi vzrok globokih osebnih doživljanj.«

V 100 letih delovanja je muzej zbral 40.000 predmetov slovenske in zunajevropske kulturne dediščine, ki pričajo o kulturi in načinih življenja od 17. stoletja do danes. Nova stalna razstava Človek in čas je razdeljena na dva dela. Prvi del, podnaslovljen Prvih 100, je že na ogled, drugi, osrednji del, s podnaslovom Od ponedeljka do večnosti, pa bodo odprli v začetku oktobra. Prikazoval bo človekovo dojemanje časa, različne čase, kot so delovni, prosti, praznični čas, pa tudi, kako čas v različnih življenjskih obdobjih ter družbenih in kulturnih okoliščinah vpliva na način življenja. Vabljeni!

PREBERITE ŠE: Lucija Čevnik: Bila sem čustveno spregledan in zanemarjen otrok. A svoji mami sem odpustila vse

MORDA VAS ZANIMA TUDI: Iskrene izpovedi Slovenk s poporodno depresijo: Svojega otroka sem se bala


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)