Kozjansko: Med biseri, kjer je še tako, kot je bilo nekoč (FOTO)

Kozjanska krajina slovi po jabolkih in ne kozah.

8.7.2023 ob 6:15 | Avtor: Albina Podbevšek

Kozjansko: Med biseri, kjer je še tako, kot je bilo nekoč (FOTO)

Ko se odpravljaš na Kozjansko, pričakuješ, da te bodo med potjo pozdravljale črede koz na travnikih. A o njih ne duha ne sluha in domačini se ti bodo smejali, če jih boš vprašal o teh živalih.

Oni so ponosni predvsem na obširne travniške sadovnjake z raznovrstnimi jablanami in njim v čast na začetku oktobra že štiriindvajset let prirejajo po vsej Sloveniji znani Praznik kozjanskega jabolka.

Vendar pokrajina slovi še po številnih znamenitostih – od gradov do kar 206 kvadratnih kilometrov velikega Kozjanskega parka, zavarovanega že 40 let in tako urejenega, da se je znašel na Unescovem seznamu.

Vsak dojenček dobi sadiko jablane

Kozjansko jabolko je tako pomembno, da je postalo del blagovne znamke krajine. Celo prometno križišče v Kozjem, enem najstarejših naselij na Kozjanskem, krasi figura ogromnega jabolka. »Visokodebelni travniški sadovnjaki so naša najuspešnejša zgodba, ki povezuje naravo, ljudi in kulturno krajino. To dokazuje tudi Praznik jabolka, ki je najbolj prepoznavna naravovarstvena in etnološka prireditev v Sloveniji, ki v začetku oktobra pritegne množico obiskovalcev,« je povedala Mojca Kunst, direktorica Kozjanskega parka, in dodala, da po nasvetu projekta LIFE skrbijo za ogrožene življenjske prostore rastlin in živali, ki jim pomagajo tudi, če so ranjene, denimo sove.

O skrbnosti domačinov pričajo tudi sami sadovnjaki, kjer so nameščene ptičje hišice in ponekod zasajene medonosne rastline, pomembne za opraševanje. Poskrbijo tudi za divje čebele, čmrlje in druge opraševalce. Kemičnih sredstev ne poznajo. Na leto vzgojijo okrog tri tisoč sadik jablan za prodajo.

Ni čudno, da vsak novorojenček dobi sadiko že v zibelko. Sadovnjake spoznavajo tudi šolarji – tako domači kot iz okoliških šol. Lepo bo videti jabolčni drevored v bližini Kozjega, ki ga načrtujejo. Premorejo kar 123 jablanovih sort. Ko je spomladi vsa ta silna množica dreves v cvetju, je to raj na zemlji v bogato zeleni in skrbno urejeni pokrajini.

Omrežje poti z imeni in harfo, s katero se igrajo vetrovi

Park je prepreden z vrsto dobro označenih pohodniških in poučnih poti; pohod skozi sadovnjake, gobarska pot, grajska pot Podsreda, romarska pot svetnice Eme, povezane s potjo enakega imena v Avstriji, kjer je v Krki na Koroškem leta 1042 zgradila ženski samostan, se na starost vanj zatekla tudi sama in tam umrla čez tri leta. Rodila se je kot plemkinja na gradu Pilštanj na Kozjanskem, kjer je zgradila kar nekaj cerkva.

 

Zanimiva je pot na Veternik, imenovana Županova pot, na 600 metrov visokem griču, kjer ima veter posebno moč, predvsem pa je razgled na okolico enkraten. Vrh so polepšali z orjaško harfo, deloma leseno, v sredini pa kovinsko, v katero se zaletava viharni veter in povzroča posebne zvoke, ki jih je slišati daleč naokoli. Ljudje verjamejo, da ima Veternik neko posebno energijo, najbrž pozitivno, da sem se jaz kljub močni nevihti povzpela nanj in nazaj celo tekla kot nekoč v mladih letih.

Koza je ugnala zmaja

Ni kaj, Kozjansko te privlači s svojo neokrnjeno čudovito naravo in prijaznimi ljudmi, ki so znali stopiti skupaj in si z delom ustvariti lepše življenje v teh nekoč nerazvitih krajih. Napredek dokazuje trg v Podsredi v času praznika kozjanskega jabolka s 150 stojnicami ekoloških kmetij, tradicionalnih obrtnikov in seveda s predstavami kot je tekmovanje pekov štrudlja, z izbiro carjeviča oziroma sadjarja, ki najbolje skrbi za svoj travniški sadovnjak itd.

Podsreda je bila že v srednjem veku sejemska vas, leta 1377 pa je postala trg, torej je bilo prebivalstvo pridno in iznajdljivo, kar velja tudi za kraja Kozje in Pilštanj. Ime Podsreda je dobila zato, ker je tržnica delovala ob sredah. V preteklosti je imela večina krajev nemška imena. Ime Kozje naj bi se prvič pojavilo v pisni obliki leta 1655. »Kriva« je nenavadna legenda iz davnih časov o zmaju, ki je bival v globoki jami pod skalnatem hribom. Vsako leto je od vaščanov terjal najlepšo mladenko, dokler se ga niso znebili tako, da so mu podtaknili mrtvo kozo in njen meh napolnili z živim apnom.

Zmaj jo je požrl, potem pa šel k vodnjaku pit in v njem utonil. Legenda je huda, ime pa smešno, saj na Kozjanskem koz sploh ni. Čudno je le, da občinski grb nima koze, ampak zmaja.

Grad Podsreda je biser Kozjanskega in na Unescovem seznamu

Ko prideš v Podsredo, pričakuješ, da se ti bo pogled najprej ustavila na gradu, saj velja za najbolj grajskega med gradovi v Sloveniji. A cesta do njega je strma in vijuga skozi gozd na hribu Orlica kar pet kilometrov daleč iz doline. Zaman se oziraš, da bi videl kako vas ali hišo, in se čudiš, kako so grofovski gospodarji sploh mogli nadzorovati svoje tlačane in živeti v takšni samoti.

No, prav gotovo so se počutili varne pred vojskami in roparji. Kakor sem prebrala v knjižici o kozjanski zgodovini, da so v desetem in enajstem stoletju pa tudi kasneje v srednjem veku grajske stavbe postavljali na višje ležečih in naravno zavarovanih mestih. Vendar je bila vrsta gradov tudi po dolinah. O tem pričajo ruševine in zgodovinski zapisi. Grad Podsreda je bil pozidan v 12. stoletju in sodi med redke arhitekturne spomenike iz romanske dobe na Slovenskem; značilnosti tega sloga so bifore, grajski obod, kapela, portali, okna.

Grad so sicer večkrat spreminjali, širili, vendar ne rušili. Lastniki so se v stoletjih menjali, v 14. stoletju so to bili tudi Celjski. Zadnji so bili plemiči družine Windischgrätz, ki so gradu vdihnili današnjo podobo in v njem živeli do konca druge svetovne vojne. V času Jugoslavije so ga precej zanemarili in počasi je propadal.

Zadnje desetletje je dočakal resno obnovo, celo nekdanji hlev je postal krasen hotel z apartmaji za družine in številnimi sobami. Prijetna je restavracija v pritličju s hrano, ki jo v glavnem dobavljajo okoliški kmetje. Upravnik gradu je JZ Kozjanski park, ki stavi na domače pridelke, izdelke in gradbene materiale, kot je les.

»Ponosni smo, da smo skupaj z Obsoteljem že dvanajst let uvrščeni na svetovni zemljevid Unescove družine v okviru programa Človek in biosfera,« je povedala županja Kozjega Milena Krajnc in pohvalila zaposlene v lepo urejenem gradu, ki zdaj privablja veliko tako slovenskih kot tujih obiskovalcev, kajti tu so imenitni prostori za raznovrstne prireditve, zlasti koncerte in po novem tudi poroke.

Preberite še: Čudovite poti po Sloveniji, idealne, da jih prevozite z električnim kolesom (Poletje 2023)

Morda vas zanima tudi: Najlepša kopališča na Dolenjskem, ki jih je vredno obiskati

V osrčju Kozjanskega parka

Kozjanski park je tako znan v svetu, da je v Parizu novembra leta 2021 dobil še Unescovo nagrado za ohranjanje narave, podobe kulturne krajine, rastlin in živali ter trajnostno upravljanje, ki si jo je že pred 25 leti omislila Melina Mercouri, nekoč grška ministrica za kulturo, predvsem pa svetovno znana filmska igralka in pevka. Kozjanci so se priznanja zelo razveselili, saj so z denarno nagrado lahko uresničili marsikateri načrt za izboljšanje parka in gradu.

Vse takšne zgodbe lahko pripomorejo tudi domačinom, saj turizem cveti tudi zanje. Tako med drugim razmišljajo v gostilni Kozjanski dvor v Kozjem, ki ima tudi sobe za turiste. Mlada lastnika brata Štus sodelujeta z domačini in kupujeta njihove pridelke.

Tako so na jedilnikih tudi domače dobrote. Vendar so tudi v teh krajih v težavah kot po vsej državi, da jim manjka nekaterih delavcev, od natakarjev do zdravnikov, kajti mladi še vedno radi odhajajo v tujino za boljšim kruhom.

Vabljeni k ogledu fotogalerije, kjer vas popeljemo po Kozjanskem.


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)