EZtwins: Enej in Žiga Jurečič, dvojčka, ki sta iz plesa naredila kariero

Enej in Žiga Jurečič sta plesalca in koreografa, ki sta si iz enega svojih najljubših hobijev ustvarila službo, danes pa poučujeta in nastopata po vsem svetu.

19.3.2018 ob 5:50

micna.JPG

Enej in Žiga sta dvojčka, ki se predstavljata tudi z imenom EZtwins. Slovenija ju je pobližje spoznala, ko sta še kot člana plesne skupine Maestro navdušila na šovu talentov, zadnjih nekaj let pa pod lastno plesno blagovno znamko EZtwins navdušujeta na plesnih delavnicah doma in po svetu. 

V tokratnem Mičninem intervjuju smo klepetali o njunih začetkih, največjih dosežkih in načrtih za prihodnost, o poškodbah in tem, kako sta prvič preživela dlje časa narazen ter dejstvu, da sta si kot neločljiva dvojčka v resnici v marsičem različna 

Zadnje pol leta je bilo za vama kar nekaj vzponov, od turneje z nemško glasbenico Helene Fischer, do padcev, Enejeve poškodbe, ki je malo prekrižala načrte … Kakšne izkušnje so bile to?

Enej: Avgusta smo v Angliji začeli z dvotedenskimi pripravami na turnejo s Helene Fischer, nato je sledil še mesec priprav v Nemčiji. Po mesecu in pol priprav smo začeli s turnejo, kjer sem plesal tri tedne in se četrtega oktobra poškodoval …

Med plesom?

Enej: Oh, ne! Na prost dan! Bili smo v Kölnu in šla sva na klas, delavnico, kjer je učil nek najin prijatelj. Ironija je v tem, da sem delal isti trik, kot prej na turneji vsak večer. In ko sem pristal, mi je odneslo mišico na nogi … Tako se je turneja zame tudi zaključila, Žiga pa je ostal. 

Žiga: Turneja je bila res super izkušnja, ker je bilo vse skupaj na zelo visoki produkcijski ravni. Sodelovali smo s 45 Degrees, ki so hčerinska družba svetovno znane ekipe Cirque du Soleil. Tudi Helene Fischer je neverjetna! Razproda dvorano za 20 tisoč ljudi, 5 dni v tednu v enem in istem mestu! Čeprav ne govorim nemško in ne poslušam te glasbe – ko si z njo na odru, ko jo gledaš, kako nastopa in kakšna je njena delovna etika, je neverjetno. Z vso ekipo smo postali neka nova družina, z vsemi smo se ujeli. Zanimivo je, da Helene prej nisva poznala in neverjetno je, kako mednarodno priljubljena je! Tudi večina plesalcev je tujcev, največ Američanov, Evropejci smo le trije! Nastopali pa smo v Nemčiji, Avstriji in Švici.

micna2.JPG

Kako sta sploh prišla do vloge na njeni turneji? 

Precej po naključju. Prijatelj nama je poslal sporočilo, da je avdicija. V prvem opisu je pisalo samo ime izvajalke, torej Helene in koreografov, to sta Anthony Lee in Vinh Nguyen, bolj prepoznavna po nastopu s skupino Kinjaz v NBC-jevi oddaji World of Dance.

Ko so naju sprejeli v drugi krog, sva se šele zavedla, da bova v primeru, da sva sprejeta, pol leta na turneji. To sicer ni nekaj, kar bi prvotno rada počela in nisva točno vedela, v kaj se spuščava. Izbrali so naju med 500 plesalci in na koncu je bila to ena najboljših izkušenj v življenju. Čeprav verjameva, da moraš biti sam svoj artist in nerada stojiva za kom drugim ter raje gradiva svojo "hišo", pa je bilo delo na tem projektu nekaj posebnega. Od procesa dela, nastopov, odnosov z ljudmi … Prej je bilo takšno delo za naju nekaj, s čimer malo zaslužiš in vidiš svet, tu pa sva se naučila, da gre predvsem za odnose, ki jih tam zgradiš. Ekipa in energija med nami je bila neprecenljiva. Poleg tega pa je v takih projektih tudi nekaj udobja. Na 70 koncertih plesati enako stvar je morda za umetnika malo grozno, toda to zraven prinese tudi ustaljen urnik, pokrit imaš hotel, prevoze, cateringe, veš, kdaj imaš trening, imaš trenerja, fizioterapevta in lahko se osredotočaš le na svoj nastop. Kar je po svoje zelo udobno, a lahko kmalu začneš pogrešati kreativni del, ki ga v tej rutini ni dovolj.

A to ni prvič, da sta plesala na turneji, videli smo vaju že ob glasbenici Inni, pa tudi ob Severini … Je občutek, ko plešeš pred 20- ali 30-tisočglavo množico nekaj posebnega? 

Enej: Je. Čeprav sva to izkusila že z Inno in nama ni bilo tuje, se vseeno ustvari neka nora energija v dvorani, ko je v njej toliko ljudi!

micna3.JPG

Snemata tudi videospote in oglase, vajino prvotno poslanstvo in največja strast pa je torej poučevanje? 

Žiga: Tako je! Prvotno ciljava na to, da delava s svojo znamko EZtwins. Čeprav je to včasih precej težje, kot biti del neke velike ekipe. Odkar sva končala z Maestrom, sva že kakšnih 5, 6 let samo midva in za tem je precej dela. Učila sva že marsikje po svetu, zdaj pa sva končno začela spet malo več delati tudi doma. Ne želiva samo organizirati dogodkov, kamor bi ljudje prišli le plesat, ampak želiva tudi združevati domače ustvarjalce in znamke. Nazadnje sva k sodelovanju povabila slovensko znamko oblačil Lazy in The Sole Cleanic, kjer ti ročno očistijo superge. Prek znancev iz tujine sva priskrbela nagrade, dve štipendiji za plesni kamp Fair Play na Poljskem in majice WhoGotSkillz … Skratka, ne želiva dogodka, kamor bi ljudje prišli, odplesali in odšli, ampak želiva ustvarjati neko skupnost, zato temu tudi rečeva Community Workshop. Zadnja leta sva res veliko v tujini, zato naju toliko bolj veseli, da skupnost gradiva tudi doma. V Sloveniji imamo ogromno dobrih plesalcev, sicer pa se tudi možnosti za izobraževanje na tem področju močno izboljšujejo.

Kot sta že povedala, ima Slovenija res veliko dobrih plesalcev, a večina resnično izjemnih nam je pobegnila čez mejo. Kaj je razlog za to? 

Enej: Slovenija je z dvema milijonoma ljudmi zelo majhen trg, manj je povpraševanja in priložnosti. Zanimanje je, a že glasbena industrija pri nas ni tako velika in vanjo se ne vlaga toliko denarja, da bi imeli na koncertih toliko plesalcev, v videospotih ni plesnih vložkov … Pri nas ima glasbenik težko neko turnejo. In tako je s celo zabavno industirjo. Zato gredo vsi slovenski plesalci, ki od plesa in kariere v njem želijo nekaj več, v tujino.

micna4.JPG

Pa je v tujini – glede na to, da prinaša tudi več konkurence – še vedno več priložnosti?

Enej: Oboje, priložnosti je več, seveda pa je tudi več konkurence.

Žiga: Tu gre tudi za neko disciplino in ambicije. Pri nas nam vseeno ni toliko hudega, medtem ko ob selitvi v London ali Los Angeles že najemnino težko pokriješ, potem moraš priti v prave kroge, spoznati prave ljudi, da lahko sploh v tem delaš in od tega živiš. Ni lahko, sploh ne. Ampak vredno je poskusiti.

Kam pa vleče vaju? Čez mejo sta že delala in živela, trenutno sta doma, kako pa naprej?

Žiga: V tem sva si malo različna. Lani sva živela v Amsterdamu in zgodilo se je, da je Enej po pol leta ugotovil, da bi šel raje nazaj v Slovenijo. Tako se je prvič po 25 letih zgodilo, da sva bila narazen. Meni je Amsterdam pasal in sem ostal. Naslednjih pet mesecev sva tako prvič preživela toliko časa narazen. Kar je imelo veliko plusov pa tudi minusov. Plus je bil to, da sva malo zadihala kot posameznika, minus pa to, da sva težje sodelovala v poslu. Ko so naju kam povabili sem jaz pač letel iz Amsterdama, Enej iz Slovenije, a vseeno ni bilo enako. Življenje v tujini me mika, ampak bolj zaradi življenja samega. Glede na to, kaj počneva, ni tako pomembno, kje živiva, če naju kdo hoče, sva mobilna. Slovenija ima še vedno super lokacijo kot izhodišče za kamorkoli, poleg tega ima manjše najemnine, tu imava že kup povezav in vse to se pozna.

Enej: Zame je bil Amsterdam neko spoznanje – če se misliš kam preseliti zaradi plesa, sta to London ali Los Angeles. Življenjski slog v Amsterdamu je super, a glede posla sem potem raje v Sloveniji. Me pa nekje v ozadju mika ideja, da mogoče nekoč res poskusiva še v Londonu ali LA-ju. A kakšno leto, dve, bova bazirana v Ljubljani, potem bomo pa videli. Pogoji doma res niso slabi.

micna5.JPG

Sta si kot dvojčka, ki sta skupaj stopila na karierno pot, še v čem povsem različna?

Žiga: V bistvu sva si precej različna. Jaz sem večji ekstrovert.

Enej: Res je! Jaz imam rad svoj mir.

Žiga: Ampak vedno najdeva ravnovesje. Če vzamemo primer ta naš intervju, če bi Enej ogromno govoril, bi se jaz malo umaknil. In kadar je on bolj tih, sem tisti bolj glasen jaz. Jaz sem najin piarovec.

Enej: Jaz imam pa čez davke (smeh).

Žiga: In Enej je bolj vzkipljiv! Prej ga stvari zmotijo, jaz sem večji flegmatik. On mora to razdelati.

Enej: Kaj, če bi o meni raje povedal kaj dobrega?

Žiga: Ti imaš raje kremšnite! 

Nekatere projekte sta torej dobila prek avdicij. Se je že zgodilo, da je delo dobil le eden od vaju ali sta vedno nerazdružljiv dvojni paket? 

Enej: Pri plesnih stvareh se to še ni zgodilo. Pa tudi danes sva že tako daleč, da če dela ne bi dobila kot EZtwins, ga lahko zavrneva. Se je pa zgodilo pri oglasih. Ne vem, zakaj ima kamera raje Žiga! Ali pa on bolje flirta s kamero, ker njegova ekstrovertirana plat pride na plano.

Žiga: To se je nazadnje zgodilo za oglas za Gas, ki smo ga snemali v Londonu. Poslala sva oba, pač so potrebovali samo enega. Ampak zdaj, ko sem bil jaz na turneji, je Enej pridno hodil na fitnes in zna se zgoditi, da bom zdaj zaostal jaz (smeh).

Če se vrnemo na začetek, kdaj je ples iz hobija postal vajin poklic?

Močan navdih za naju je bil plesni kamp Urban Dance, eden prvih, največjih in najbolj prestižnih na svetu. To je bil najin prvi workshop v tujini, stara sva bila 16 ali 17 in nama je odprl oči, kaj vse je lahko ples. Ideja o tem je vzklila že zelo zgodaj, realno pa nekje po 2010 po oddaji Slovenija ima talent, ko se nam je z Maestrom odprlo veliko projektov. Velika razlika pa je med tem, da imaš nekaj rad in si do tega strasten, in tem, da moraš s to stvarjo nato plačati račune. Tega se veliko ljudi ne zaveda. Ni dovolj, da je to tvoja ljubezen, ampak moraš potem od tega tudi (pre)živeti. Leta 2013, ko sva šla na samostojno pot kot EZtwins, je bilo na začetku spet malo težje, ker se kot koreograf že tako težko vzpostaviš, a sva vztrajala in leto za tem se nama je odprlo, za kar sva res hvaležna.

Če se še malo dotaknemo neprijetnih delov plesa – poškodb. Kako se s tem soočata?

Enej: To je bila moja prva poškodba, s tem se še nikoli nisem ukvarjal. Že dejstvo, da sem moral iti predčasno s turneje, je bilo boleče. Potem pa še to, da se s tem poslovno ukvarjava, moje telo je moja kariera, namen, pomen, navsezadnje moj kruh. In ko ostaneš brez tega, oziroma s poškodbo, imaš kar naenkrat ogromno časa. Tudi za razmislek, osebno rast in razvoj. Zakaj je mogoče dobro, da se je to zgodilo? Ker me je opomnilo, da moram še bolj skrbeti za svoje telo, delati preventivo, vaditi … Nisem si predstavljal, da bom potreboval šest mesecev, da se popolnoma pozdravim in res ni prijetno. Z leti se učiva, staramo se in ko gledam nazaj, sem šel pogosto z glavo skozi zid. Nisem vedno treniral pametno, telo potrebuje čas za regeneracijo in počitek in počasi se učim tudi o pomembnosti ravnovesja med plesom, kariero in prostim časom. 

Žiga: Ker sva v tem skupaj, je bil to mogoče še večji udarec. Zagotovo bolj za njega kot mene, a vseeno. Nikoli prej nihče od naju ni bil poškodovan in nisva veliko razmišljala o razsežnostih tega.

Kje vse po svetu sta že plesala?

Lani sva bila prvič v Afriki! Torej v Zimbabveju in Južni Afriki. Bila sva še na Kitajskem, v Južni Koreji, Izraelu, v Ameriki in v večjem delu Evrope, kjer se dogaja večina stvari. Najin naslednji cilj je, da se razširiva na druge kontitente. Šla bi v Južno Ameriko, vleče naju nazaj v Azijo, kakšna Japonska ... 

Katere projekte si štejeta v posebno čast? 

Učenje na večjih kampih po Evropi! K temu sva strmela že na začetku. Kot rečeno, sva na Urban Dance Campu dobila navdih, tam sva bila prvič kot mlada plesalca, zdaj pa tam že nekaj let druge učiva midva! Tudi Afrika nama je dala ogromno, že kot sama izkušnja v celoti. In Kitajska. Turneja s Severino je bila prav tako super, ker smo jo delali z Maestrom in tudi ona je zakon. Pa Inna in Helene Fisher!

Česa sta se v karieri do zdaj naučila, kar bi lahko veljalo za dober karierni nasvet?

Žiga: Na turneji s Helene sem prišel do spoznanja, da na poti do uspeha ni treba vedno biti pod stresom. Daleč se lahko pride s profesionalnim delom, ki je še vedno obarvano s prijaznostjo in lepim načinom. V mislih mi bodo za vedno ostale besede našega stage managerja, ki je rekel: "Tvoja profesionalnost in integriteta te bosta v življenju pripeljali dlje kot tvoje veščine na odru." Ljudje pogosto v ospredje mečejo, kako dobri plesalci so, a na takšnih projektih si te zapomnijo tudi na podlagi tvoje delovne etike in tega, kakšen si do ljudi. To mi je bilo res všeč.

Enej: V zabavni industriji vse izhaja iz ega. Uspeh te lahko prehitro zamaje, da poskušaš biti nekaj, kar nisi. Zato se mi zdi pomembno, da ostaneš zvest sebi in vase tudi verjameš.

Žiga: Čeprav je to zelo težko. Ne samo ostati ti, ampak se že v začetku sploh najti. Kaj si, kdo si? Lažje se poistovetiš z nečim, kar ti je že dano, kot pa da bi se poglobil vase. 

Kje vaju bomo videli v prihodnje?

Vračava se na najino pot poučevanja. Veseliva se organiziranja novega workshopa pri nas, dogovarjava se tudi za nek humanitaren projekt v Palestini, po Afriki si res želiva več delati z depriviligiranimi otroki. Proti poletju se spet začne stadionska turneja Helene Fischer, za kar bova še videla, če bova del nje … Vsekakor pa bova poskušala več časa nameniti ustvarjanju.

 

Besedilo in fotografije: Maja Fister


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)