Zakaj izbiramo partnerje, ki nas spominjajo na starše

Ste že kdaj slišali, da se poročimo s svojimi starši? Verjeli ali ne, v tem je nekaj (ali celo veliko) resnice. V študiji univerze St. Andrews se je namreč izkazalo, da večjo privlačnost občutimo do ljudi, ki nas po videzu in značaju spominjajo na starše. S tem fenomenom se znanost ukvarja že generacije, osnovno vprašanje, ki se za tem skriva pa se seveda glasi, zakaj? In morda še pomembnejše, kako to vpliva na zvezo ali zakon?

Sledite nam tudi na Facebooku. 

Dileme so za You Tango pojasnili strokovnjaki s področja medosebnih odnosov Debra Dupree, Carolyn Mein, John Gray in Hans Stahlschmidt. Ti so ponudili psihološko razlago, zakaj se poročamo s starši, kako to vpliva na zvezo in kako lahko vse skupaj spremenimo.

Začnimo pri zakaj

Nekaj naj bo povsem jasno: to, da nas privlačijo ljudje, ki nas sicer v podzavesti spominjajo na starše, ni v nobenem primeru povezano z morebitnim spolnim poželenjem, ki bi ga čutili do njih. Torej brez skrbi. Je pa v veliki meri povezano z vzorci, ki jih kot otroci osvajamo v primarni družini, ter ki nam vcepljajo merila o tem, kaj je prav, kaj narobe in kako naj bi se obnašali.

Od malih nog opazujemo starše, kako premagujejo težave in izzive, ta početja shranimo globoko v podzavest. Ko odrastemo in se s težavami soočimo sami, se nanje velikokrat odzovemo na način, na kakršnega so se ljudje, ki so nas vzgajali.

Podobno velja pri izbiri partnerja. Med odraščanjem opazujemo, kako starši delujejo kot par in kako skupaj premagujejo težave. Tako osvajamo vzorce oziroma merila, kakšno naj bi bilo razmerje. Ko pride čas za izbiro življenjskega sopotnika, seveda najdemo nekoga, ki nas privlači in ki nas ljubi. A tudi takšnega, ki se vklopi v našo podobo o tem, kakšno naj bi bilo razmerje. Da bi partner lepo zapolnil sestavljanko, mora imeti vsaj nekaj lastnosti, ki so jih posedovali starši.

Kako vedeti, ali v soprogu vidite očeta in kako to vpliva na zvezo?

Najprej si odgovorite na vprašanje, ali je spolnost v razmerju zamrla. Če je odgovor pozitiven, je to dokaj dober pokazatelj, da so vaši možgani začeli življenjskega sopotnika dojemati kot starševsko figuro in ne kot intimnega partnerja. Morda zaradi načina, kako se ukvarja z otroci, vam pomaga pri hišnih delih, kako se obnaša do okolice ali do vas. To ne pomeni, da ga ne ljubite več. V resnici so čustva ljubezni in spoštovanja še vedno prisotna. Le spolna privlačnost je nekoliko zamrla, saj vam vaša podzavest dopoveduje, da te do staršev ne smete čutiti.

In na koncu, kaj storiti?

Samo zato, ker vas zakonec spominja na katerega od staršev ne pomeni, da je vajin zakon končan. V resnici zadeve ni tako težko popraviti. Le nanj morate znova pogledati kot na intimnega partnerja. John Gray pravi, da je težavo v svojem zakonu rešil tako, da je večkrat poklical mamo. »Večkrat sva se slišala, govorila mi je o svojem življenju, o tem, kaj se v njem dogaja in seveda poslušala moje pripovedi. Ob tem pa ji nikoli ni zmanjkalo nasvetov glede tega, kako bi moral živeti. Njeni nauki so mi šli včasih tako na živce, da sem takoj, ko sem odložil slušalko, v svoji soprogi znova videl soprogo in s tem se je najin odnos, tudi na spolnem področju, izjemno izboljšal.«

Če takšna rešitev ni mogoča, ker se s starši ne razumete ali so na žalost že preminuli, obstaja druga rešitev. »Vzemita si odmor,« priporočajo strokovnjaki. »Ne drug od drugega, temveč od vseh obveznosti in nalog, ob katerih pozabljata da sta intimen par. Preživita konec tedna stran od otrok, doma ter zadolžitev in se spomnita občutkov, ki so vaju prevzemali na začetku zveze ter pozornost namenita kvalitetam, v katere sta se zaljubila. Tisto, kar vas pri parterju spominja na vašega očeta, se bo umaknilo intimnim občutkom, ki jih bosta na takšnem pobegu znova ozavestila in jih prinesla tudi v vajin vsakdan.«

Avtorica: M. FL.
Foto: Shutterstock