Lepotni odmerek: Kaj je zame lepota?

Če spremljaš moje objave, potem veš, da sem tiste vrste punca, ki se ji povsod valjajo lepe ženske reči. Vse moje torbice so polne šmink (vsaj za eno pest jih naberem, če v temi sežem v torbico in pobrskam po njej). Vse omare in predali doma polni kozmetike, dišav, lepega perila in oblek. Ker vse ne gre v omare in ker je marsikaj tudi lepo, če je na ogled, najdeš seveda tudi na policah marsikaj. Čevlji – svoja zgodba.

Estetika mi veliko pomeni, tako je bilo od nekdaj. O svojih skrivnih ličilnih vajah sem ti že pisala. Mogoče tudi o tem, da sem mami vsakič, ko sva šli k frizerju, najedala, naj mi dovoli trajno (Mami, hvala, ker nisi klonila pod vsemi mojimi izsiljevalskimi prijemi, da bi bila smešna, danes vem tudi jaz, takrat pa je bilo to jasno samo tebi).

No, pa ni bila samo trajna tista, vsako poletje sem mamo žicala tudi za cokle s tanko peto, ki mi jih ni nikoli kupila, kajti ko je prišel čas, da jaz v njih ne bi bila več smešna, smo bili cokli smešni meni. Vsako jutro pred šolo, če ni bilo dovolj toplo za krilo, so bile na vrsti moje solze. Ker v hlačah pač ni bilo tako lepo kot v krilu.

In tudi danes, ko sem velika punca, nisem dosti drugačna. Vseeno pa je resnična lepota zame nekaj, kar je daleč nad vsem tem zunanjim. Vsi zunanji pripomočki k temu, da smo ženske 'lepe' so v resnici samo pika na i. Saj veš, če nisi srečna in izpolnjena, ti še tako lepa šminka ali obleka ne bosta pričarali sreče. Lahko ti v trenutku žalosti izpolnita dan in te za hip odvrneta od temnih misli, to že, ampak resnično srečo in lepoto si moraš pričarati kar sama.

In kaj je zame lepo?

Moja brazgotina, spomin na to, da sta tukaj moja dva otroka. K sreči ni velika in zelo opazna, ampak – imam jo in najbrž bi bila brez nje 'lepša'.

Vonj po kremi Nivea. Spominja me na babico. Ni bila običajna babica, ki plete puloverje, peče piškote in pazi na vnuke, ampak pogrešam njene zgodbe o preteklosti, ko je bila mlada in polna življenja. Še vedno znam vse na pamet!

Lepa je tišina jutra, tik preden se zdani. 

Lepo je, ko me ljuba prijateljica pokliče v trenutku, ko mi je najbolj hudo, ker je čutila, da me mora slišati.

Ko otroka zjutraj s puhastimi, pomečkanimi skuštranimi lasmi v pižamah sedita na kavču in gledata risanko.

Lepo je, ko sem z ljudmi, s katerimi smo na isti frekvenci. Besede so samo pika na i, ne pa nujnost.

Sama sebi sem lepa, ko si pustim biti to, kar sem.

Verjamem, da je zunanja lepota samo posledica notranje. Zares lepa oseba je elementarno lepa brez vseh dodatkov. Takšni ljudje so izstopajoči. Opazim jih in jih noro želim v svoji bližini. Izžarevajo nekaj magično privlačnega, vabljivega, zato bi jih želela za vedno imeti ob sebi. Se tudi tebi to zgodi? In zanimivo je, tako redki so, ampak ko se odpreš pravi lepoti, jih je naenkrat v tvojem življenju veliko. Počutiš se tako bogatega, ker veš, da te obdaja lepa, čista energija.

Vidiš, to je zame lepota. Poskušam jo zajemati z veliko žlico. Ne glede na to, koliko omar in predalov imam napolnjenih z 'lepimi' stvarmi, zame resnično šteje lepota, ki se skriva pod površino. To je tisto, za kar živim!

Lepotni odmerek je napisala Katarina Mihelič Bajt.