Poljub, Ula: Tresoče roke pred lastno, najbolj iskreno domišljijo

Še dobro, da imam že odkar sem hotela postati slikarka, baletka ali računovodkinja (!?), zares mini fetiš na vse, kar se da kupiti v papirnicah. Fetiš na barvice, potiskane selotejpe, markerje, samolepilkice, muflon kolaže, celo fascikle (ki jih potem nikdar ne uporabljam) - skratka, u name it – I love it. 

Pred počitnikovanjem sicer redko zavijem še v shopping v »prometeja«, se pa tako ali tako lahko zdaj po osnovnošolsko pocrkljam že v vseh Več-kot-Fer-jih in Najboljših sosedih.

Tako sva polno obložena šla čez mejo tudi letos in imela s sabo še svež zvezek in paket barvic in flukijev. Čisto novih, tistih, s katerimi je res ta prav užitek prvič pritisniti na papir.

'O, yes, super, hvala bogu!' sem si rekla tam nekje na polovici dopusta, ko sva zvečer na postelji tolažila mačka od včerajšnjega odprtja Jazz Festivala, se skrivala pred tigrastimi bajsožer komarji na balkonu in si ob enem v glavo šopala ventilator na jakost 3, da bi ulovila vsaj en hladen piš tja notr v prekuhane misli in telo.

Spokala sva vso robo na posteljo in se odločala ali bova s temi novimi pisali zdaj kakor lično zapisala svoji imeni in beležila le rezultate remija – v katerem sem, btw, ob skupnem seštevku po parih dneh gladko izgubila. Ampak, dobro, izguba v igri, sreča v ljubezni, ali kako že? Če se seveda ne bo z vsemi temi risarsko ustvarjalnimi pripomočki zgodilo kaj več in na bolje.

Takrat sem se spomnila na risarski trik, s katerim smo marsikateri srednješolski večer prebarvali v noč.

Prepričana sem, da se je igrice izmislil sošolec Arnož, ki je bil vedno nepredvidljiv in iskrivih idej, pa ultra vešč s čimerkoli, kar si mu dal v roke. Kuli, fluki, svinčnik ali računalniška miška in paintbrush 1.0. Vedno je nastal mini masterpiece.

Arnož je bil torej tisti, ki je osmislil večer z novo pogruntavščino, ki ji je postavil pravila, predvsem pa je izzval našo domišljijo, ki je neizprosno pošiljala signale v naša zapestja.

List je razdelil na kvadratke in s tem naredil osnovno »stripovsko mrežo«, potem pa v prvega narisal začetno sliko, si izmislil like, napisal zraven kdaj še kak tipičen stripovski vzklik ali spremljevalni stavek – in štartal nastajanje naše skupne strip zgodbe.

Potem pa je vsak od nas polnil naslednje kvadratke in malo tekmoval, kdo bo najbolje začinil osnovno zgodbo, si izmislil nepričakovani dramaturški zaplet – uvedel zlobne čarovnice, ugrabil vesoljce, skrenil zgodbo s tirnic ali jo pripeljal do vrhunca.

In so leteli prebliski in so letele ure in ure.

Predlagala sem torej, da se, zmačkana, razkuhana in v gatkah, poskusiva iti ta stripovski izziv in takoj na hitro pomislila, joj, upam, da bo uspelo, saj je nekje 15 let, odkar sem nazadnje opazovala druge ali se ga šla sama.

In, tadaaaa, sva oživila sestri česnji, smrekove gozdove, ananase z Ray Ban-kami, zlobne prazne lune, avtobusne postaje, kjer potnike furajo škilave gosenice, spisala suspenz, kako se zmaju začnejo sušiti krila in – rahli zemlji in traktorju na čast – sklenila celo ljubezensko »three-some« romanco.

Ja, še se znam, še rata, ampak – ej - moja domišljija je drugačna, zbledela je – prve ideje so bile namreč ljubezenski zaplet, žur na plaži, sončni zahod, nezemeljska moč, ki jo vzbudi noč na prazno luno. V resnici kliše.

Gib roke pa živčen, neprepričan, nesproščen. Kao ustvarjalen, trikrat krac krac čez eno črto, ker bo potem videti bolj kul, bolj artiš. V resnici pa samo veliko bolj skracano.

– To je zato, ker imaš fanta, ki je grafični oblikovalec in nonstop nekaj kar precej uspešno čečka.

– Ne, ne pa ni. To je zato, ker se že 15 let igram samo ene vrsto »igro«.

Kliše.

Ker sem doštudirala komunikologijo, ker znam spisati PR članke, ker leta odgovarjam na intervjuje, povezujem dogodke, se učim tekste za serije in predstave in delujem – po pravilih. Ker znam »ponetworkati«, prodreti in »prodati« vse možno, razumeti in prisluhniti in ker imam vedno pravi odgovor nekje zelo blizu, kao »v rokavu«.

Ker že celo življenje nočem razočarati in igram gostiteljico in prijaznico, zabavljačico, stand up komičarko in zaupnico.

Ker mi v vseh mojih poklicih le igra dopušča, da še prenesem besede, ki jih slišim, jim pa ne verjamem, in jih grizem na vseh koncih. Ker mi le raznovrstne igralske priložnosti dovolijo, da v njih nosim sebe in celo svoja privat oblačila, kot jih še nikdar nisem zvlekla nase. Ko ima tista tigrasta second hand srajca končno smisel, ker je v resnici ni kupila Ula, ampak učiteljica Violeta.

In, ko barvam sončni zahod in pretepeno banano za šankom v eni izmed morskih stripovskih slik, si prvič v življenju narekujem novoletne zaobljube sredi poletja.

Nikdar več ne smem pozabiti na svojo domišljijo. Nujno moram sem pa tja kdaj izrisati slike po svojih notranjih platnih in oblakih, nujno moram naprej in še več brat knjige, ob katerih širim svoj jezik, predvsem pa se smejem na glas in hlipam, ko berem zadnji stavek (tako, resno hlipam, kot pri 16ih, ko mi je rekel – Ne, ne bo šlo).

Nujno moram zaupati v svoje telo in zapestje in čisto vseeno je, kako popolna je končna slika, važno, da me bodo tja peljale gladke in suverene poteze. Moje, samo moje in ne usmrajeno ponošene.

Huh, vidim, da bo tale dolga. Pod mojo zadnjo Mična objavo je moj kolega Tremp napisal, da bi ves ta moj pišoči špeh raje poslušal v video obliki, sploh pa, da ga zanima kaj bolj iskrenega.

Kot na primer, kdaj me je bilo res strah in kdaj res sram v življenju?

Takoj sem našla odgovor, z lahkoto, sram me je bilo recimo, ko sem pred svojo najstniško simpatijo v drugem letniku gimnazije pred precej polnim glavnim vhodom Poljan in ta hudimi, starejšimi dijaki, ki so špilal nogomet v Elipsi, v počasnem posnetku butnla s kolesa.

Strah me je bilo, preden je umrl Tati.

Ampak to sta dva taka precej pričakovana odgovora, sram ob štorastem failu trenutka »furam odraslo zapeljivko« in strah ob očetovi smrti.

Kliše?

Očetove smrti me je bilo na noter strah, že odkar sta se z mami razselila. Zdelo se mi je, da je premehak za ta svet, da ja zanj človeška krajina preveč kruta, da ne bo »zdržal«, predvsem pa, da bom jaz ostala brez njega. Treba ga je bilo čuvati. Največji strah pa, da mi bo umanjkala njegova ljubezen.

Z njim sem bila mehkejša, bolj deklica, danes se mi zdi, da sem overall »bolj dec«. Ja, mogoče malo še za njega.

Čisto drug, tak na nek način lepši strah, sem občutila, ko sem šla na zadnji izpit na fakulteti. Takrat sem že nekaj tednov itak roke, seminarske in korekture lovila že v mini deliriju, ker je bilo nujno diplomirati in nisem nič spala, jedla sem pa zapiske. In vse odtise tistih barvnih flokijev sem nosila na majici.

Ob zadnjem izpitu pa sem nazadnje čutila srce v grlu. Prav tisto, kar čitaš v knjigah, utripal mi je goltanec, utripale so mi vratne žile, utripalo mi je celo telo. Na hodnikih ni bilo še nikogar, stekleno krožno stopnišče pa je objemal najlepši poletni sončni vzhod. Slabo mi je bilo, čisto čisto malo sem imela že mravljince v rokah. Kaj, če me rukne? Kaj, če me zmanjka v zadnjem šprintu? Spotaknem se, zmrznem, kaj, če kar zdaj padem skupi? In se ne izide!

Kaj potem?!

Grozen strah in potem obenem eno najlepših juter v mojem življenju. Nikoli več ni in ne bo tako sijalo sonce. Original.

Kolumno je napisala Ula Molk Furlan

Foto: Osebni arhiv