Včasih ne gre. In ful je težko.
Samo hočem bit' dober. Non stop super, non stop good. 
Nasmešek in gremo: "O! Živjo, kako?" Kimanje.

Fokus, prijazna energija, zen. "Ja, sej vem, ja. Razumem." Kimanje.

Spočit, on point, sharp. Spreman.
Pa še predvideti vnaprej, razmisliti po alinejah, zašiliti humor. Zglancati image.
"Žal pa tako ne bo šlo. Saj razumete, te stvari stanejo. Prav tako smo se na začetku zmenili drugače." 
Kimanje.

In, evo ga.
Ponovno tudi trenutek, v katerem moraš presegati še lastni dosežkovni maksimum iz prejšnjega tedna.
Vrhunska šala. Vrhunska energija, ideja, izvedba, look. Tudi privat.

In to, kar je bilo nekaj minut nazaj še tvoj (profesionalni) vrhunec, je že v naslednjem trenutku le tvoj »novi standard.« You have just raised the bar for yourself. Bravo.
Petka samemu sebi. Kimanje.

Manj kot to - od zdaj naprej – pač ne bo šlo več.
Treba je več, boljše, uspešneje, hitreje.

Zadnjič sem gledala srednje strašljivi dokumentarni film. Mislim, da bi naslov na hitro lahko prevedla v 'Jemljite svoje tablete' 

Kar si tudi jaz sama sem in tja rečem: "O, Marija, ljudje ... Res. Jemljite svoje tablete."
Vem, grozno. Neprimeren, črn humor.

Ampak, ja. Rečem si, dajmo vsi jesti te tablete, prosim.
Da si kdaj, v (pikri) šali, pomagam prebroditi neprijetne akward facebook inboxe. Ali pa neke osebnostne emocionalne izbruhe na profesionalnih prizoriščih, ki bi sicer zahtevale povsem drugačen odnos, kakor je ta zdaj – pljuni vame.
Ko me izrineš v križišču. Ko zmanjka volje, za prijazno besedo, pogled, gesto. Dajmo, no.

Film je čez in čez precej scary. Pripoveduje o tem, da ljudje - uradno zabeleženo v reviji Time - že od leta 1939, jemljejo te raznovrstne tablete, zato, da bi bili good.
Da bi bili uspešnešji v šoli, boljši producenti, efektivnejši za tekočim trakom in pri domačih hišnih opravilih. Kakovostnejši umetniki, nezamenljivi učitelji, dobri starši. Da bi dosegli maksimalno točk na maturi. Da bi imeli vsaj enaka izhodišča, kot ta priviligirani.

Da bi ja bili najboljši v - tako imenovani - novodobni družbi hiper uspešnosti. Anksioznost za ovinkom?

Precej utesnjujoč družbeni duh in okolje, v katerem moraš rasti in v katerem naj bi človek cvetel.

In potem si velikokrat rečeš lahko samo ... Nič, najboljše, kar lahko naredim ali pa sem, je to, da sem jaz jaz. The best thing I can do, is to do me. Da sprejemam, da sem odprta. Da pri sebi naredim prostor za tiste stvari, za katere si želim in upam, da se mi bodo zgodile. Da govorim čimbolj iskreno, da se znebim predsodkov in filtrov. Da nekako individualno zase in z mislijo na (najboljše za) druge poskusim shendlat to življenje.

Se kdaj znajdete v situacijah, v katerih ste (nehote) na sredini? V vlogi pacifista, kominukatorja, ko postanete the middle man, človek vmes.

Kakor, ne vem, mikro primer, ko hočeš prijatelju, ki jeclja, zaključiti stavek, da (mu) ne bi bilo akward. Ampak v bistvu, zato, da ni predolgo neprijetno, da ni neprijetno tebi samemu, vskočiš nekam, kamor se sploh ne bi bilo treba poštulit.

Bo že povedal. Sej 'ma to. Zakaj se sploh vmešavam? Je mogoče meni nerodno v njegovi zagati? Ker njemu sploh ni.

Pa smo sploh sposobni sprejeti vse - tako surovo, kot je? Tudi sebe, kakor smo?
Let me just do me?

Smo v vsej poplavi marketinga in PR-ja, stikov z javnostmi, Instagrami in družbenih omrežij polnih spoliranih pobod, sploh še sposobni sprejeti resnico?

Je na primer Grinder iskrenost preveč? Ja, živjo, lušten si. Dal bi te dol. Pika. Ne vem.

Svoj razmislek sem začela z uspešnostjo. Potem s hrepenenjem po popolnosti.
A kaj sploh je in pomeni biti popolen?

To verjetno raziskuje in ve čisto vsak le zase. Verjetno pa je neke vrste popolnost živeti najbolj iskreno življenje. Je pa v tej poplavi informacij in priložnosti sploh težko posplošiti in definirati, kaj za nekoga to pomeni.

Vsak izmed nas pač kreira svojo realnost. Mhm, uporabila sem to new age besedo.
Kreaira realnost in jo izboljšuje. Z odnosom do sebe, morda z drogami, morda z opolzkostmi ali celo z emocionalnimi nebrzdanimi izpljunki.

Pač, smo kar smo.

Ne bi pa rada, da se izgubi človeškost. In z njo ta osnovni, prvinski medčloveški odnos. Ta je način, celo razlog ali pa vodilo, da vse to, kar smo in kar počnemo in kar lahko počnemo, počnemo dobro. Da se zgodi presežno, zaradi česar ti grejo pokonci kocine in solze v oči.

To so odnosi, naklonjenosti, ljubezni, ki jih stkemo med sabo. To so stvari, ki jih tako rečeno skreiramo, uresničimo, udejanjimo, zrealiziramo ... Te pa so toliko lepše in toliko bogatejše, ko, če, in ker si jih ustvaril z nekom, skupaj. Brez refleksije nekoga drugega, od zunaj, tudi sebe ne moreš nadgraditi in toliko izpopolniti, kolikor se to lahko zgodi v neki medosebni izmenjavi.

Danes vse presežke ustvarjajo odnosi. Talenta in ambicij je dovolj. Je ogromno. Odnos do sebe in potem naprej - pa je ta, ki te žene. Ta brezpogojna neusahlijva podpora, ki jo imaš eden do drugega. In razumevanje, ta mogočen prostor, za biti.

To, kar si, kakršen si.

To je po mojem to. Kar te - če že - lahko naredi in dela. Najuspešnejšega. Sploh.

Kolumno je napisala Ula Furlan

Kolumne na portalu Mična izražajo osebno mnenje kolumnistov in ne odražajo nujno stališča uredništva

Foto: Črt Piksi