Je res tako prepozno, da šele zdaj postavljam na noge svoj »biznis«, svojo platformo, blog in spletno stran, predvsem pa srečujem, poslušam in pilim svoj lastni glas in jaz?
- Ej, pismo, nisi več tako mlada!
Mudi se.
Vedno bolj se mudi živeti! Sploh, ko se zaveš, kako izmuzljivo je v resnici življenje, kako hitro postane bolno, prenasičeno, preizkušeno z vsemi packarijami (od cheesburgerjev do piva in cigaretke) – od neizživetega življenja - preutrujeno telo.
Koliko je dušnih in telesnih bolezni, ki nas grizejo in razkrajajo od noter in kako zajebano jim je pobegnit, ko te enkrat zahakljajo.
Mudi se.
Občudovati, imeti rad, razumeti, videti, potovati, poslušati, se crkljati, brati, iskati svojo glasbo, najti svoje avtorje, filme, ležati v parku, gledati na oder, kuhati, jesti, misliti, spoznavati druge in sebe.
Mudi se, ker je daleč od rutine vsakodnevnih opravkov in službovanj, položnic in davkov – življenje tam zunaj izjemno - in čaka.
Zato razumem vse ohlajene 6-packe piv, ki hitijo v mesto ali v Tivoli, ker smo že na polovici poletja, ker grem še dvakrat spat pa ga bo že skoraj konec. Zato razumem, da se komaj pretikam po Prešernovem trgu, ker tam zdaj tako lepo škropi hladen prš, ker se obenem peče čevapčič, igra na harmoniko in gostuje še s tremi drugimi inštrumenti in klobučki na tleh. Ker je tam pač zdaj kot eno veliko festivalsko križišče, kjer se uporabniki premikamo iz enega floora na drug. Ker je treba razložiti skupini turistov, kdo je France in kje je bila doma Julija, ker je treba zabeležek ulovit še s selfie stickom.
Štekam, ja, seveda. Izvoli. Mudi se. Živeti.