Poletno branje: Za oženit, 1. del

Zabavno branje za konec tedna.

8.7.2017 ob 5:15

IMG_3116.jpg

Ta konec tedna vam v branje ponujamo zabaven roman Za oženit, ki ga lahko opišemo tudi kot Prevzetnost in pristranost za 21. stoletje.

Danes v branje ponujamo prva 2 poglavja, jutri pa sledita tretje in četrto.

Curtis Sittenfeld: Za oženit

Za Samuela Parka,
oboževalca Austenove in mojega dragega prijatelja


Ko napoči konec sveta, bi bil rad v Cincinnatiju,
ker je vedno dvajset let za časom.
Mark Twain

1. POGLAVJE 

Še veliko prej, preden je Chip Bingley prišel v Cincinnati, so vsi vedeli, da išče ženo. Dve leti prej je namreč ta diplomant Dartmouthskega kolidža in Harvardove medicinske fakultete, potomec pensilvanskih Bingleyjev, ki so v dvajsetem stoletju obogateli z vodovodno napeljavo, navidez nerad nastopil v neustavljivem resničnostnem televizijskem šovu Za oženit. Jeseni 2011 je petindvajset samskih deklet osem tednov živelo v kalifornijskem dvorcu v Rancho Cucamongi in se potegovalo za Chipovo srce: spremljale so ga, ko je hodil igrat blackjack v Las Vegas in pokušat vino v vinograde doline Napa, prepirale so se in izpodrivale druga drugo. Na koncu vsakega dela je vsaka od njega dobila poljub na usta, kar je pomenilo, da lahko tekmuje naprej, ali poljub na lice, kar je pomenilo, da mora pri priči domov. V zadnjem delu, ko sta ostali le še dve dekleti – Kara, triindvajsetletna skodrana svetlolaska iz Jacksona v Misisipiju, nekdanja navijačica, zdaj pa srednješolska profesorica, in osemindvajsetletna Marcy, hinavska, vendar privlačna rjavolaska, zobna higieničarka iz Morristowna v New Jerseyju –, se je Chip pošteno razjokal in razglasil, da ne bo zasnubil nobene. Obe sta izjemni, je izjavil, lepi, pametni in kultivirani, vendar z nobeno ne čuti, kot se je izrazil ‘duhovne povezanosti’. Da so zadostili predpisom Agencije za komunikacijska omrežja, so Marcyjino ploho psovk opremili s piski, vseeno pa niso mogli prikriti njenega besa.

»Tista trapasta oddaja ni razlog, zakaj si želim, da spozna najine hčere,« je nekega poznojunijskega jutra gospa Bennet oznanila možu. Bennetovi so živeli na Grandin Roadu v cincinnatijski četrti Hyde Park, v razkošni vili v neorenesančnem slogu z osmimi spalnicami. »Saj je sploh nisem gledala. Ampak na Harvardu je doštudiral medicino, veš.«
»Si omenila,« je odvrnil gospod Bennet.

»Po vsem, kar smo preživeli, se ne bi branila zdravnika pri hiši,« je nadaljevala gospa Bennet. »Temu lahko rečeš sebičnost, ampak meni se zdi pametno.«
»Sebična?« je odvrnil gospod Bennet. »Ti?«

Pet tednov prej je moral na nujno operacijo. Naredili so mu obvod koronarne arterije, in po ne prav kratkem obdobju okrevanja se mu je šele zadnje dni povrnila značilna porogljivost.
»Chip Bingley si sploh ni želel nastopiti v Za oženit, sestra ga je prijavila,« je pristavila njegova žena.

»Potem se pa resničnostni šov ne razlikuje prav veliko od Nobelove nagrade,« je pripomnil. »Na oboje se je treba prijaviti.«

»Zanima me, ali je Chip stanovanje najel ali kupil,« je glasno razmišljala gospa Bennet. »To bi nam povedalo, kako dolgo namerava ostati v Cincinnatiju.«

Gospod Bennet je odložil rezino opečenca. »Glede na to, da tega mladeniča sploh ne poznamo, je prav nenavadno, kako zelo se zanimaš za podrobnosti o njegovem življenju.«

»Ne bi rekla, da ga ne poznamo. Na urgenci v bolnišnici Christ Hospital dela, kar pomeni, da ga Dick Lucas pozna. Chip se zelo lepo izraža, ne tako kot vsi tisti neotesanci, ki sicer nastopajo na televiziji. In tudi čeden je.«

»Mislil sem, da oddaje nisi gledala.«

»Nekaj minut sem je ujela, ko so jo gledale punce,« je odvrnila gospa Bennet in nataknjeno pogledala moža. »Ne prepiraj se z mano. Tvojemu okrevanju škodi. Skratka, Chip bi lahko naredil kariero na televiziji, a je sklenil, da se bo vrnil k medicini. In vidi se, da je iz dobre družine. Fred, mislim, da je njegova selitev v mesto ravno v času, ko sta Jane in Liz doma, obliž na naše rane.« Najstarejša in druga najstarejša od petih sester Bennet sta zadnje desetletje in pol živeli v New Yorku, ob preplahu zaradi očetove bolezni pa sta se nenadno, čeprav le začasno, vrnili v Cincinnati.

»Draga moja,« je odvrnil gospod Bennet, »tudi če bi se sem priselil nagačen medved s skrbniškim skladom in medicinsko diplomo s Harvarda, bi ti pomislila, da mu je usojena poroka z eno od najinih hčera.«

»Ti me kar draži, ampak ura tiktaka. Ne, Jane res ni videti, da bo novembra dopolnila štirideset let, toda kdor ve, koliko je stara, bo dobro premislil, kaj to pomeni. In Liz ne caplja daleč za njo.«

»Veliko moških si ne želi otrok,« je rekel gospod Bennet in odpil požirek kave. »Še jaz nisem prepričan, da jih hočem.«

»Ženska lahko rodi tudi po štiridesetem,« je nadaljevala gospa Bennet, »vendar ni tako, kot nas prepričujejo v revijah. Phyllisina in Bobova hčerka je morala skozi celo vrsto postopkov, pa je na koncu dobila le malega Jinga iz Šanghaja.« Vstala je in ošinila svojo ovalno zlato ročno uro. »Poklicala bom Helen Lucas in jo vprašala, ali nam lahko Chipa predstavi.«

2. POGLAVJE

Gospa Bennet je pred družinsko večerjo vedno zmolila – všeč ji je bila anglikanska molitev pred jedjo –, in tisti večer je, brž ko je izrekla amen, z neprikritim navdušenjem oznanila: »Lucasovi so nas četrtega julija povabili na piknik!«

»Kdaj?« je zanimalo Lydio, ki je bila s triindvajsetimi leti najmlajša Bennetova. »Ker imava s Kitty načrte.«

Oglasila se je Mary, ki jih je imela trideset. »Noben praznični ognjemet se ne začne pred mrakom.«

»Povabljeni sva na predzabavo v Mount Adams,« je pojasnila Kitty. Imela je šestindvajset let, po letih in značaju je bila najbližja Lydii, toda v nasprotju z vzorci, ki se oblikujejo med sorojenci, je capljala za mlajšo sestro in se ji je puščala zvabljati na stranpoti.

»Ampak nisem še povedala, kdo bo na pikniku!« je zasijala gospa Bennet s svojega stola na čelu dolge hrastove mize. »Chip Bingley!«

»Cmera iz Za oženit?« je vprašala Lydia, in ko se je Kitty zahihitala, dodala: »Še nobene ženske nisem videla, da bi se cmerila tako kot on v zadnji oddaji sezone.«

»Kaj je cmera iz Za oženit?« je zanimalo Jane.

»Oh, Jane,« se je oglasila Liz. »Tako nedolžna si in nepokvarjena. Menda si že slišala za resničnostni šov Za oženit?«

Jane je zamežikala. »Zdi se mi, da ja.«

»On je nastopal v njem predlani. Petindvajset žensk se je slinilo za njim.«

»Najbrž se nobena od vas ne zaveda groze, ki jo občuti moški, ko ga ženske številčno prekašajo,« se je oglasil gospod Bennet. »Jaz pogosto pretakam solze, pa vas je samo šest.«

»Šov Za oženit je ponižujoč do žensk,« je pripomnila Mary in Lydia je izstrelila: »No, tako misliš ti.«

»Ampak vsako drugo sezono nastopi ena ženska in petindvajset fantov,« je pojasnila Kitty. »To je enakopravnost.«

»Ženske se ponižujejo veliko bolj kot moški,« je nadaljevala Mary. »Take obupanke so.«
»Chip Bingley je doštudiral medicino na Harvardu,« je oznanila gospa Bennet. »Ni eden tistih prostaških holivudarjev.«

»Mama, njegova hollywoodska prostaškost je edini razlog, da se v Cincinnatiju zanimajo zanj,« ji je oporekla Liz.

Jane se je obrnila k sestri. »Si vedela, da je tukaj?«

»Ti nisi?«

»Mama, za katero od nas gojiš upanje, da mu bo všeč?« je zanimalo Lydio. »Star je, ne? Zato sklepam, da za Jane.«

»Hvala, Lydia,« je odvrnila Jane.

»Šestintrideset let ima,« je rekla gospa Bennet. »Zato bi bil primeren za Jane ali Liz.«

»Zakaj pa ne za Mary?« je vprašala Kitty.

»Ne zdi se mi Maryjin tip.«.

»Ker je lezbijka,« je izstrelila Lydia. »In on ni ženska.«

Mary se je zasrepela v Lydio. »Prvič, nisem lezbijka. In tudi če bi bila, bi bila raje to kot sociopatka.«

Lydia se je namuznila. »Ni ti treba izbirati.«

»Jo slišita?« Mary se je obrnila k mami na eni strani mize, potem pa k očetu na drugi. »Z Lydio je nekaj hudo narobe.«

»Z nobeno od vas ni nič narobe,« je izjavila gospa Bennet.

»Jane, kako se imenuje ta zelenjava? Nenavaden okus ima.«

»Špinača,« je odvrnila Jane. »Dušena.«

»Pravzaprav,« se je oglasil gospod Bennet, »je z vsemi vami nekaj narobe. Odrasle ste in bi morale živeti na svojem.«

»Očka, prišli sva te negovat,« se je branila Jane.

»Okreval sem. Vrni se v New York. In ti tudi, Lizzy. Kot edina hči, ki nočeš od mene vzeti niti centa in imaš, ne po naključju, edina pravi poklic, bi morala biti sestram za zgled. Tako pa te vlečejo na dno s sabo.«

»Jane in Lizzy vesta, kako pomembno je moje kosilo,« se je oglasila gospa Bennet. »Zato sta še vedno tukaj.« Dogodek, o katerem je govorila, je bil tradicionalno dobrodelno kosilo, ki ga je prirejala Cincinnatijska ženska zveza in je bilo to leto napovedano za drugi septembrski četrtek. Gospa Bennet, članica zveze že od svojega dvajsetega leta, je bila letos prvič zadolžena za načrtovanje kosila, in kot je rada opozarjala družinske člane, je to zaradi velikega pritiska in odgovornosti pomenilo, da ne more prevzeti skrbi za moževo okrevanje, čeprav je to močno obžalovala. »Skratka, piknik pri Lucasovih se začne ob štirih,« je nadaljevala.

»Lydia in Kitty, dovolj časa imata, da se nam pridružita in še vedno ujameta zabavo pred ognjemetom. Helen Lucas bo poleg Chipa Bingleyja povabila še nekaj drugih mladih iz bolnišnice, zato bi bilo škoda, če jih ne bi spoznali.«

»Mama, v nasprotju z najinimi sestrami si znava s Kitty sami najti fanta,« je ugovarjala Lydia.
Gospa Bennet je od svojega konca mize pogledala moža. »Da, če se katera od najinih hčera poroči z zdravnikom, bom zadovoljna,« je rekla. »Ampak, Fred, če se bodo na ta način spravile iz hiše, si upam trditi, da boš tudi ti.«

Knjiga je izšla v zbirki Kapučino založbe Mladinska knjiga.


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)