Poletno branje: Vas j**e ego?, 1. del

Ta vikend vam na Mični ponujamo v branje knjigo Ingrid Divković, Vas j**e ego?

1.7.2017 ob 5:25

DivkoviIngrid.jpg

Mesec nazaj je v slovenskem jeziku izšla knjiga hrvaške avtorice Ingrid Divković s provokativnim naslovom Vas j**e ego? Očitno je bila izbira naslova odlična, saj je knjiga na Hrvaškem doživela že svoj tretji ponatis, Ingrid Divković pa je ena najbolje prodajanih in branih hrvaških avtoric. Pogovor z njo, si lahko preberete tukaj.

V branje pa vam ponujamo prve strani knjige.

ingrid_17448X0114.jpg

Vas j**e ego?

Zgodba o tistem, o čemer se ne govori

Predgovor

Ego ni nekaj, kar je značilno za nekoga drugega. Verjemite mi. Ni.

Ego sem okusila že davno. Vendar ne tako daleč nazaj, da se ne bi spominjala njegovega grenkega okusa. Uživala sem ga v velikih količinah. Prav ironično, več ko sem jedla, bolj sem bila lačna. Pohlepnejša. Čudno je, kako se okus ega spreminja skupaj z nami. Še bolj čudno je, kako hitro se spreminjamo sami. Najbolj v očeh drugih. In kako bi imeli vse, pri tem pa smo nihče.

Z nekaterimi ljudmi se družimo, ker smo z njimi srečnejši. Na naš obraz pričarajo nasmeh. Polnijo nas s samozavestjo. Vračajo nam vero v dobre ljudi. Takšnih ljudi je MALO. Z nekaterimi ljudmi se družimo, ker vzdigujejo naš ego. Zaradi njih se počutimo večji. Na pogled vrednejši. Takšnih ljudi je POLNO. Z nekaterimi ljudmi se družimo, pa še sami ne vemo, zakaj. Ne delajo nas ne srečne ne nesrečne. Takšnih ljudi je PREVEČ. Na kupe.
Veste, če bi moj oče vedel, kakšne ljudi sem spuščala v svoje življenje, bi mi rekel:
»Draga moja. Zapomni si, kaj ti bom povedal. Velika si, dokler v svoje življenje poleg majhnih ljudi spuščaš tudi velike. Tiste, ki so pametnejši od tebe. Modrejši. Bolj učeni. Samo od njih se lahko učiš. Vpijaš. Če se družiš z majhnimi, boš majhna kot oni. Če ne še manjša.«
Danes vem. Ni težko biti pameten med neumneži. Odrasel med otroki. Dober si, če si pameten med pametnimi. Velik med velikimi.

Danes čutim. Ni mi vseeno, kakšne ljudi spuščam v svoje življenje. Nikoli mi ne bo vseeno. In meja med tem, kar smo, in tem, kar želimo biti, je tanka. Za druge. Za nas pa je ta tanka meja zmeraj nekako najdaljša, najnepremostljivejša od vseh.

Danes verjamem. Ljubezen je v popolnosti osvobojena. Nepremostljivih meja. Osvobojena je okusa grenkobe in bolečine. Če ni, potem to ni ljubezen. Vedno bom verjela. Ljubezen se rojeva in nastaja iz naše duše, in ne iz našega ega.

Ne, ne mislite si, da sem, ker pišem tole, nekdo, ki se je z lahkoto in neboleče osvobodil okovov gospoda Ega. Nekdo, ki je bil že na začetku osvobojen bolečine. Celo nasprotno, morda sem ravno jaz nekdo, ki je bil predolgo in preveč boleče ujet.

Verjamem. Vsak med nami si izbere svoje okove. In svojo svobodo. Verjamem, da se lahko osvobodimo samo, če si to želimo. Ker verige nikoli niso v rokah drugih. So v naših rokah.

Verjamem, da je v vsakem izmed nas nekaj lepega. Verjamem, da če imaš rad življenje, ima tudi življenje rado tebe.

Verjamem, da se je treba razdajati brez fige v žepu. Brez preračunavanj in odrekanj. Verjamem, da so zares lepi tisti ljudje, ki so v resnici hvaležni. In verjamem, da je treba za tiste stvari, ki jih imamo radi in ki nas delajo srečne, najti čas. Vedno.

Verjamem, da to, kar se nam dogaja, in to, kar se nam šele bo zgodilo, ni nič v primerjavi s tem, kar smo. Sedaj. Verjamem, da ni majhnih ljudi. In majhnih zgodb. Verjamem, da smo vsi dovolj veliki prav takšni, kakršni smo.

Verjamem, da niso vse solze žalostne. In da niso vsi nasmehi srečni.

In da ni bolečina najhujša stvar, ki se lahko zgodi človeku. Ni nam treba biti omejen, da se nam življenje omeji na preprosti besedi srečen in nesrečen. Obstajajo trenutki, za katere se je vredno boriti, jokati, kričati, se smejati. In takšni trenutki niso povezani ne s srečo ne z žalostjo. Povezani pa so z nami samimi. Ko to spoznamo, lahko celo poskušamo živeti.
Čemu namreč človeka poslati na mesec, če ne moremo živeti na zemlji?

Življenje. Izpolni vse želje. Ničesar ni brez tveganja.

To vemo. To čutimo. To živimo.

Preden se nam izpolnijo vse želje, pa vam želim nekaj povedati.

Življenje je zajebano prekratko.

Ne sme biti uničeno s tako norimi igricami, kot so igrice EGA.

Tudi sama sem se včasih ujela v te surove igrice. In ne zavedajoč se stvari, ki se jih s temi igricami povzroča, sem se kar naenkrat zapletla v to nevidno mrežo. A vse je bilo le vprašanje spoznanja. In sprejemanja. Česa?

Tega, da NE želim vse svoje življenje odplačevati drage obresti kredita gospodu, ki me je pregnal s svojo nevidno pogodbo, ne da bi mi dal kakršno koli zagotovilo za lagodno življenje. Celo nasprotno; iz mene je napravil svojega tihega sužnja, me razorožil s svojimi nesmiselnimi klavzulami, v katere seveda nisem privolila.

Želim povedati tudi to ...

Med nastajanjem te knjige so se mi po glavi podile različne misli. Zakaj to pišem? Je sploh smiselno? Kaj bodo dejali ljudje, o katerih pišem? In tisti, za katere pišem? Bo kdo sploh razumel moje besede? Jim bo prebrano všeč? Me bodo sovražili? Imeli radi? Bodo ravnodušni? Toliko sumničenj. Toliko nemira. In številnih vprašanj. Pa nobenega odgovora.
Odločila sem se počakati. Čakala sem. Bila sem potrpežljivejša kot kdaj koli prej. Vedela sem, da obstaja razlog, zakaj pišem to knjigo. In da je ta razlog večji od mene same. In mojega ega. Svojim nemirnim mislim sem dovolila, da oddelajo svoj del posla. Dovolila sem tudi njemu. Gospodu Egu. Da uživa v svoji moči nad menoj. Vedela sem, da ta čas ne bo trajal večno. In da bo prej ali slej prišlo mojih pet minut, ko bom odkrila vse. Zaradi razloga, ki se ga še danes ne zavedam povsem.

Ne vem, ali je bilo to spoznanje, da se enkrat vse grdo tudi konča, ali potrpljenje, ki sem ga tehtala na grame, ali prava ljubezen, ki se mi je pritihotapila v življenje. Vseeno sem naposled le občutila ...

Življenje.

Izpolni vse želje. Ničesar ni brez tveganja.

Imena resničnih ljudi in nekatere situacije so v knjigi spremenjeni.

I. DEL

EGO VS. JAZ

Spoznavanje z gospodom E.

(Ne)zavedanje sebe

Jaz, narcisoiden(na)?

Viteški pogovori s samim seboj

»Pumpanje« lastnega ega

»Skoraj« srečna

Moja dediščina svetu

Spoznavanje z gospodom Egom

Devet in dvajset.

Evo. Toliko let sem potrebovala, da popolnoma razumem svet, v katerem živim, čeprav sem, roko na srce, še naprej polna vprašanj, sumničenj, zablod. Ni skrivnost, da je svet skrivnost, mračnejša od teme. Čuvarji teme. Mesto jih je polno. Gadje, smrdljivci. Opotekajo se. Mučijo. Vendar kupujejo obleke v najdražjih trgovinah.

Prvič, ko sem ga srečala, se mi je zazdel poznan. Kot da sem ta obraz že nekje videla. Nekdanji fant moje dobre prijateljice Sanje. Stoji pred menoj. Neobstoječi moški. Prekrižan. Izbrisan. Obrekovan. Njegov obraz je bil drugačen. Nosil je izraz svobodnega človeka. Čudno, kako smo pri kom tudi brez ene besede sposobni na obrazu prebrati, ali ima žensko/moškega ali ne.

Pozdravil me je. Z nasmeškom na obrazu. Izmenjala sva si nekaj bolj ali manj prijaznih besed. Izmenjala sva si tudi poglede, s tem, da so njegovi ostali prilepljeni na mojo zadnjico. Na srečo imajo izložbe ogledala.

Siv, malo mračen obraz, je zastrl en in edini oblak, ki je priplaval nad reškim nebom. Ni mi bilo do pogovora. No, nisem imela izbire.

Kurtoazija je teta kurba.

Zrušil se je zid sumničenja. Težko je biti drugi. Biti drugi boli. Uničuje.

Sanja to ve. Sanja je bila druga. Po njem je ostala prazne duše, praznega srca in praznih žepov. Po njem je ostala zapuščena ženska. Moški odpadek, ki je imel ego v vsaki pori telesa. Najbolj v nasmehu. Trd in strupen. No, sreča je, da se vsaka rana zaceli. In da se vsak nasmeh drago plača. Prej ali slej.

Pomislila sem, kdaj pričnemo plačevati. Kdaj se odločimo za več jemanja kot dajanja? On je jemal. In kaj je to, kar lahko damo, podarimo, darujemo drugemu, in pri tem še naprej ostanemo polnih rok in srca? Ne da bi kaj uničili? On je rad uničeval. To je bilo njegove najljubše delo. Brez težav je delal nadure. Sanja nikoli ni imela rada tega, s čimer se je ukvarjal. No, Sanja je imela rada njega.

Rada bi odkrila pravo mero dajanja in trganja od sebe, tistega česar drugi ne potrebujejo, mi pa jim vseeno dajemo? Rada bi odkrila skrivnost pravilnega ravnanja z ljudmi. Z vsemi ljudmi, z zidovi znotraj ljudi, z ljudmi v zidovih ...

Nekateri zidovi se rušijo le v glavah.

Vedno me je zanimalo, kdo so ti drugi? Zidovi, ljudje. Vse to je isto.

Tega dne sem spoznala zidove ljudi. Vidiš, kako lahko nedolžno srečanje sproži cel plaz. Tega dne sem začela razmišljati o njih. Ni mi več padlo na pamet skrivati se za njimi. Slike so same prihajale z vseh strani. Razkrivale so se kot skriti ljubimci.

Spoznavanje. Najino prvo srečanje. Ego. Jaz. Roka v roki. Šapa v šapi.

Sanja, Narcis, Ivana, oče, Jasmina, direktor, Goran ... Nekdanji. Vsi ti ljudje. Videli boste, na koncu zgodbe vam bodo nekatere stvari jasnejše. Ali pa ne. Meni še zmeraj niso ...
Zdi se, da smo vsi bili, vsakdo na svoji strani sveta, brez zdravila. Vsakdo je poklanjal tisto, kar je znal in imel. Sama nisem imela veliko, vendar sem to, kar imam, čvrsto držala v zaprtih dlaneh.

Vse zgodbe, ki sem jih doživela, so imele istega sopotnika. Nevidnega, vendar močnega. Vsi ljudje, ki sem jih spoznala, so nekam potovali. S tem, da se nekateri med njimi niso premaknili z mesta. Tisto, kar nam je bilo skupno, je bilo to, da smo vsi potovali od začetka. In kje smo končali ... eh. (Ostanimo za zdaj na začetku.)

Na začetku imata id in ego isto osnovo. Opazovanje je jedro ega. (Smo. Opazovali smo se.)
Ego je občutek povezanosti vseh individualnih psihičnih doživljajev + nadzor + adaptacija. (Smo. Nadzorovali smo drug drugega.) Ego. To je naše mišljenje, spomin, inteligenca, učenje, govor, percepcija dogodkov, motorika, emocije, samoohranitev, občutek za realnost, testiranje realnosti, razlikovanje med zunanjim in notranjim, sposobnost predvidevanja posledic dejanj, objektni odnosi. (Smo. Emotivni smo. Nepreračunljivi, plašni, strupeni ...)

Ego deluje na vseh treh stopnjah zavesti. Najdemo ga med idom in superegom, v zavednem, predzavednem (simboli, empatija, avtomatizmi) in nezavednem (obrambni mehanizmi), da bi posredoval med instinkti in zunanjim svetom. (Smo. Poznamo in uporabljamo vse mehanizme obrambe. Recimo, da je napad najboljša obramba.)

Freudova trojica bistva ega:
- adaptacija;
- nadzor nagona in vedênja (s tem razume možnost odloga zadovoljevanja nagona);
- integracija različnih elementov v celoto, na primer generaliziranje.

Ego se (tako meni Freud) razvija postopoma kot rezultat osrednjega živčnega sistema in stimulacije zunanjega sveta ter pridobivanja izkušenj. Na začetku življenja ves psihični sistem deluje tako, da zadovoljuje potrebe. Z izkušnjami pa ego otroka postane sposoben odložiti zadovoljevanje svojih nagonskih potreb. Ego ima potrebo, da zelo jasno razlikuje racionalno od fantazijskega, dejstvo od želje. (Smo. Drug drugega zadovoljujemo, se spodbujamo, pridobivamo izkušnje. Sposobni smo vsega ...)

Ko stvari v življenju stečejo, stečejo. Na boljše ali pa na slabše. Bog, kako gre nekaterim ljudem dobro. Pri drugih pa vse stoji kot vkopano. Ni pravice, ni zlate sredine. Svet je kot gugalnica. Da, lahko je biti srečen, izpolnjen, nasmejan. Ko si na svetli strani gugalnice. Kaj pa takrat, ko se znajdeš na temni strani svojih želja? Ne moremo pobegniti, a moramo živeti. Bila sem na eni in na drugi strani gugalnice. Ne bom vam govorila, kje je bilo bolje. Saj se razume. Zakaj privolimo v to, da smo del sveta, ki mu je za nas vseeno, sveta, ki mu je po egotripovsko mar le za svojo rit? Kdo ve, zakaj ...

Poškodovani ljudje, poškodovane gugalne deske ...

Ali vsi najdejo tiste, ki jih iščejo? Ne vem. Upam, da ja. Moja prijateljica Sanja je našla. In izgubila. Nesmiselno. Škoda je le, če prenehamo iskati.

Tukaj lahko preberete nadaljevanje.


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)