Počitnice, ko imaš otroke oziroma ko morje izgubi ves čar #kolumna

Ne morem, da ne bi v kolumno umestila najpogostejše besede zadnjih tednov: počitnice, jasno.

6.7.2017 ob 6:15

morje_ThinkstockPhotos-807022542.jpg

Danes poskušam razdelati, kakšen preobrat se zgodi z npr. morskimi počitnicami, ko dobiš otroke. Pred tem bi zase lahko rekla, da sem živela za morje. Obožujem poletje, obožujem obmorska mesta in njihovo energijo, tudi če ni poletje, zato od nekdaj hodim na morje vse leto – kar tako, na izlet, da se ga dotaknem, začutim vonj in energijo. Lahko si predstavljaš, da je bil moj najsrečnejši trenutek, na katerega sem vedno čakala vse leto, prav poletni, dopustniški obisk morja. To je bila – kot se za človeka brez otrok, ki je v paru, spodobi – prijetna mešanica ležernega brezdelja, plavanja in zvečer uživanja v utripu obmorskih mest. Nič posebnega, ampak dovolj super, da sem na to čakala vse leto.

Potem pride prvi otrok. Komaj čakaš na prvo skupno družinsko morje, v spominu imaš namreč vse tiste lepe, uživaške elemente morja, in če jim dodaš še precej več sence, kot si bil vajen, se ti zdi, da prav nič ne more zmanjšati idile. Tukaj se morska zgodba zaplete, vsaj pri meni se je. Po nekaj letih morskega dopustovanja z enim otokom, ki se mu je pred tremi leti pridružil še drugi, sem si šele priznala, da morje zame nima nobenega čara več.
Ta ugotovitev je bila čisti šok. Hej, punca, kaj ti je, si bolna? Si enostavno – stara? Počasi sem prišla do tega, da se vsi tisti elementi morskih počitnic, ki sem jih nekoč imela za nujne, v družinski zasedbi obnesejo precej slabo ali pa se izjalovijo, in to stvari postavi v novo perspektivo.

PREBERITE še // Ko se mami fashionisti njena hči upre

Prvi otrok mi je še nekako pustil sanjati, da se da morje doživljati vsaj približno podobno kot v paru. Zjutraj je res dolgo spal, spal je včasih tudi še popoldne, po možnosti na samotni plaži v senci, s čimer sem dobila uro zase tudi tam, zvečer pa naju je z dragim po kakšni uri ali dveh vožnje v vozičku po makadamskih terenih nagradil s tem, da je zaspal, midva pa sva lahko s spečim šla na večerjo v dvoje … Če odmislim vse druge epizode in scene na plaži, ko večina malčkov nekako čofota in je vesela v bližini vode, razen tvoj ves čas nekaj kriči in mu ni nič všeč, čeprav sploh ne veš, zakaj, potem so prva leta morskih dopustovanj nekako šla skozi.

morje_ThinkstockPhotos-807022672.jpg

Ampak – vedno je na koncu še en ampak. Drugi otrok je pri nas zadevo zakompliciral. On na morju ne sodeluje pri lenarjenju, kot bi si človek želel. Vstaja zgodaj, beri: zelooo zgodaj. Še preden je ura sedem, te že petkrat vpraša, kdaj gremo na plažo. Večja ko je družina, daljše so priprave za na plažo. Pa ne tisti del, ko se mama ureja, ampak tisti del, ko dva kot zmešana pakirata vojno zalogo vsega za nekaj ur na plaži. Hrana. Pijača. Nožek in dve žlički. Nikoli namreč ne veš, kdaj te na dokaj samotni plaži ujame neprilika in ostaneš tam za en teden. To je prvo pravilo, drugo pravilo pa je, da so otroci najbolj lačni že v trenutku, ko razpakiraš vso prtljago. Prvo vprašanje je: imamo kaj za jest? Ker vsa ta hrana in pijača nekako mora ostati pri solidni temperaturi, si omisliš hladilno torbo. Ja, to je nekaj, čemur si se smejal, ko si bil še v paru. Dragi je vedno komentiral smešne Čehe, ki tovorijo na plažo hladilnike in v njih hrane in pijače za en teden. Zdaj smo že leta taki čehi tudi mi. Zdaj jih razume …

PREBERITE še // Vzponi in padci ženske v svobodnem poklicu, ki je obenem tudi mama

Če vsemu temu prišteješ še plavutke, očala, kanglice, vodne mlinčke, brisače, sončne kreme, senčnik … ja, torb z vsem, kar družina nujno vzame na plažo, je … preveč. Pozabi na svoje knjige in revije. Prva leta jih še nosiš na plažo, potem odnehaš. Ni časa, da bi jih sploh odprla, saj te ves čas na plaži vsaj eden od otrok, še raje pa oba naenkrat, usodno potrebuje. Tvojo pozornost. Poglej, pridi … Ampak nazaj k prtljagi. Sploh v vročini in soncu je izredno osvežujoče prenašati vse te migracijske pakete vsak dan gor in dol. Za to, da ne bi bilo dolgčas, skrbijo otroci, ki se na dopustu še malo raje dražijo, kregajo in pretepajo kot doma. Še preden zjutraj prideš do kofeina, že hočejo na plažo, še preden na plaži razpakiraš, vsaj eden vpraša, kdaj bomo šli nazaj domov …

Posebna kategorija pa je večerni turistični pohod po rivi. Bolj kot turistični se sicer pohod zdi podoben romarski poti, le da na koncu ne prideš do ničesar božjega, pač pa je vse kitajsko. Na tiste restavracije, ki so umaknjene s turističnega dometa ponudbe na prvo žogo in kjer je najbrž ponudba res zanimiva, lahko pozabiš. So preveč 'zakotne', otroci tja nočejo, njih mika pisan kič in blišč s stojnic, kjer najdeš tisoč in eno plastično praznico, ki je vsekakor ne potrebuješ, ampak en teden pranja možganov z blink blink kičem na vsakem koraku morske rive pač naredi svoje, otrok je prepričan, da zadevo potrebuje in da brez nje ni več mogoče živeti. Prve dneve se še trudiš z razlagami, poskušaš mu odpreti oči, kako trapasto je vse tisto, kar na štantih ponujajo, potem počasi obupaš. Kronična neprespanost, akcija na plaži in stalno pakiranje nečesa na dopustu naredijo svoje – enostavno si preutrujen. Če se kakšen večer odločiš, da ne bi cenenega vzdušja z rive, ostaneš v počitniškem bivališču in si nagrajen s kruljenjem pogojno polnoletne pijane mladine, ki biva okoli tebe.

Kakšen je epilog? Da preživim vsakoletno 'morje', sem morala na novo oblikovati svojo dopustniško identiteto. Resno. Pričakovanja pustim doma. Načrtov imam vsako leto manj. Sliši se, kot da sem tik pred penzijo, ampak ta filozofija mi je resno rešila že lanski dopust. Vedno bolj me mika ideja o najemu samotne hiše na samotnem otoku ali vsaj dovolj distancirane od vse kvazinfrastrukture. Brez kitajskega sranja na vsakem vogalu, brez slaščičarskih pic (to so tiste, ko ima en lokal v vitrini vse, od pic do kremšnit in sladoledov), brez sex on the beach cenenih koktajlov na vsakem vogalu. Samo ribarnica in ena mini vaška trgovina za nujne stvari, to bi bilo dovolj. Letos me to verjetno še ne čaka, se pa mislim temu čim bolj približati. In če že, potem me drži pokonci misel na našo napol skrivno in napol divjo plažo.

O ja, plaža je svoja zgodba. Prisegam na samotne, o tem pa naslednjič!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock (fotografiji sta simbolični)


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)