Petra Greiner: Imamo veliko črnega humorja in pri vsem smo iskreni

Petra Greiner je oseba, ki vsakodnevne težave premaguje z obilico dobre volje in se ne pusti iztiriti.

12.2.2018 ob 9:20

greiner_RG1_7044.jpg

Včasih zaposlena kot fizioterapevtka, trenutno pa mama treh otrok, od katerih ima ena izmed hčera redko genetsko motnjo in so ji ob rojstvu napovedali zelo kratko življenje. A punčka, za katero so rekli, da bo živela le kratek čas, je pred kratkim praznovala sedmi rojstni dan.

Petra Greiner je tako trenutno polno zaposlena mama, lani je postala tudi Slovenka leta, ustanovila pa je tudi Zavod 13, s katerim želi pomagati družinam, ki imajo otroke s posebnimi potrebami. Poleg tega je velika navdušenka nad modo. Mična se je z njo pogovarjala o tem, kaj se je zgodilo, ko je izvedela za hčerino diagnozo, kako se danes spoprijema s tem, kakšni so bili občutki, ko je prejela naziv Slovenke leta, povsem po žensko pa sva zavili tudi na področje mode. Petra ima namreč izvrsten osebni slog.

Pred sedmimi leti ste rodili hčerko, ki ima trisomijo 13, to je genetska motnja, pri kateri je namesto običajnega para 13 kromosoma prisotna še tretja kopija genetskega zapisa. Kakšni so bili občutki, ko ste izvedeli, kaj je z vašo hčerko?

Stala sem pred pediatrinjo in nisem točno vedela, kaj mi govori. Diagnoza mi ni bila domača, spominjam se le, da je rekla, da otroci umrejo zelo hitro ter so mentalno in fizično zelo prizadeti. Tla so se mi pod nogami dobesedno zamajala. Danes vem, da sem bila v šoku, vendar po drugi strani iskala bilke, da preživim. Govorila sem si, da moram le počakati, da prideva s Sofio domov, potem bo vse lažje.

Zdravniki so vam rekli, da pri tej motnji v prvem mesecu življenja umre skoraj vsak otrok. A vaša hčerka je pred kratkim praznovala sedmi rojstni dan. Kaj mislite, je poskrbelo, da je vaša Sofia prava borka?

Sofia je trmast deklič. Ona ve, kaj hoče. To dokazuje tudi dejstvo, da se je v času nosečnosti skrivala vsem testom. Preprosto hotela se je roditi in konec. Danes je vesela in nasmejana. Namreč doma je ne tretiramo kot prizadeto deklico in jo sprejemamo točno takšno, kakršna je. Seveda pridejo trenutki, ko je za naju z možem res težko. Ko joče več noči skupaj in ne veva, kaj je vzrok, ampak danes mirno rečem, da smo na konju. Ker ima dve luknjici v srčku in nobene terapije rada rečem, da je te odprtine zapolnila naša ljubezen in zato ne le živi, temveč je celo relativno zdrav otrok, ki hodi v vrtec in ima svoje najljubše igračke.

Kaj je najtežje pri njeni vzgoji in kako napreduje njen razvoj?

Sofia ni deležna vzgoje. Pravzaprav če pomislim, tudi druga dva otroka ne. Pač živimo skupaj. Sproti rešujemo težave in otrokom dajem v danem trenutku tisto, kar potrebujejo. Denimo, Sofia je šla sprva v razvojni vrtec, potem sem jo premestila med otroke, ki potrebujejo več nege in tam je danes še kako srečna. Napreduje sleherni dan, čeprav se od nje nič ne pričakuje. Zato pa smo očitno tako zelo pozitivno presenečeni, ona pa se čuti bolj svobodno in ni pod skritimi pritiski svojih staršev. Teh je v drugih družinah s posebnim otrokom preveč. Najpomembnejši korak v posebnem starševstvu je sprejetje drugačnega otroka, ki nikoli ne bo tak, kot si ga pričakoval. Ko zmoreš ta preskok, te čaka pot v glavnem le navzgor.

greiner_IMG_4521.jpg

Foto: Martina Zaletel

Ustanovili ste Zavod 13, s katerim ste z drugimi prostovoljkami na voljo mamicam, ki se soočijo s podobno situacijo. Kaj vse je do sedaj zavod že dosegel, koliko ljudi sodeluje in koliko ljudem je že pomagal?

Večkrat rečem, da smo tranzitni. Ker nimamo ne članarine, niti vstopne diagnoze otroka, se na nas obračajo ženske, ki v času nosečnosti izvedo, da z otrokom ni vse tako kot bi moralo biti, nato pa se skupaj pogovorimo in kasneje je odločitev sprejeti drugačnega otroka ali ne preprosto lažja. Namen ustanovitve je bil pomagati ženski takrat, ko potrebuje prvo pomoč. Torej takoj, ko otroka dobi v naročje in ne glede na težave, ki jih ima. V glavnini nas ni veliko. Zanimivo je tudi, da so v naši sredi tudi prijatelji s popolnoma zdravimi otroki in seveda naše babice in dedki. Zdi se, da znotraj zavoda ustvarjamo družbo, o kateri vsi sanjamo. Tako, ki bi sprejemala vsakega izmed nas. Še posebej pa naše prizadete otroke, ki so jih nedolgo nazaj zapirali v zavode.

Poleg hčerke Sofije imate še dva otroka, hčerko Sinjo in sina Leva. Kako sta onedva sprejela Sofio?

Sinja je prva in predstavljajmo si, kako je štiri in pol letnemu dekliču, ko mamica prinese domov sestrico, za katero reče, da bo morda kmalu umrla. Večkrat mi je rekla, da me je čakala, ko sva bili v bolnišnici, zato se vedno obračamo na sorojence. Oni so v tej zgodbi prav tako pomembni, če ne še bolj. Lev je zadnji in je prišel v družino, ko se je njegova posebna sestrica že valjala na terapevtski blazini. Danes reče, da bo on skrbel zanjo, ko bo velik, ampak previjal pa je ne bo. To naj bi bila domena žensk. Veliko črnega humorja imamo in pri vsem smo iskreni.

Organizirali ste dve razstavi, s katerimi želite razbiti tabu o otrocih s posebnimi potrebami. Kakšen odziv sta dosegli, se vam zdi, da se ljudje danes lažje pogovarjamo o tem in ali na takšne otroke še vedno gledamo drugače?

V bistvu je bila ena in prva razstava na temo otroci, druga Nedotakljivi se je dotaknila invalidnosti odraslih, tretja je povzdignila starost in zadnja, meni zelo ljuba, Ljubezen je ena sama, je prikazala istospolne ljubezni in sestavljene družine. Moram povedati, da me je presenetilo, ko sem ugotovila, da do naše razstave, otroci s posebnimi potrebami fotografske razstave še niso imeli. Ljudje so bili presenečeni, zvedavi, vendar še kako naklonjeni. V bistvu opažam, da moramo mi starši naše otroke predstaviti ljudem. Doslej sem imela le občutek, da čakamo, da bo družba sprejela nas, skupaj z njimi. Večkrat rečem, da moramo starši povedati, česa si želimo. Da ne maramo čudnih pogledov, ali da se nekdo dela, kot da našega posebnega otroka ni ob nas in se pogovarja samo z nami. Zato Sofio rada peljem med dijake, učence prvega razreda.

Lansko leto ste postali Slovenka leta 2017. Ste zmago pričakovali in kaj vam pomeni ta naziv?

Kje pa! Saj sem še pred razglasitvijo napisala, da sva z možem v sobi nazdravila za sedem let, ki sva jih do sedaj, lahko rečem uspešno in z ljubeznijo preživela ob njej. Ob razglasitvi na odru, sem ob govoru celo malo jecljala. Kar nisem mogla doumeti. Vse kadidatke bi si zaslužile ta naziv, ampak če sem ga prejela jaz, potem sem sporočila vsem posebnim mamam, da so tudi one Slovenke leta. Da si ta naziv zaslužimo že v porodnišnici ali kasneje, ko izvemo, kaj vse z našim otrokom preprosto ni v redu.

V reviji Grazia pišete kolumno, v kateri pišete o modi, o razmerjih, o ženski moči. Zapise pišete tudi na portalu 13 in blog na spletni strani Delo. Kako ste se znašli v vlogi kolumnistke? Vam je pisanje nekaj, v čemer uživate?

Sodelovanje z revijo Grazia se je zaključilo, sedaj sem postala piska kolumn za RTS 24, ki je lokalni brezplačnik in s katerim sem začela sodelovati zaradi urednika, ki ga cenim in plačila. Zavedati se moramo, da tudi naše položnice plačujemo z gotovino in ne s pohvalami ali izdelki. Delo pa je moja ljubezen. Vendar je treba vedeti, da vsi časniki režejo in varčujejo, sama pa sem skozi vsa leta spoznala, da moraš včasih kakšno sodelovanje prekiniti, da bi lahko prišlo kaj boljšega. Da, uživam v pisanju. Nisem vedela, da mi to nekako leži. Ne domišljam si, da so moji teksti visoka literarna umetnost. Rada pa spregovorim o resnicah, ki prevečkrat ostanejo zamolčane.

Ste tudi modna navdušenka. Katere so vaše najljubše znamke oblačil?

Nimam svoje znamke. Rada sem v Marellinih kosih, ker so odlični. Trgovina v sosednji ulici me res podpira pri mojem delu, zato jih lahko vidite na meni. V novem letu sem pričela sodelovati s trgovino Avocado, katere lastnice poznam že mnoga leta. Tam najdem veliko ženstveno vihravih kosov, ki jih lahko oblečem za različne dogodke. Če bi si vse te kose lastila, potem omare v našem stanovanju nikakor ne bi zdržale pritiska. Tisto kar kupim, denimo cenovno ugodno Zaro, pa nosim leta in leta. Danes napačnih kosov ni več. Česar sem vesela.

Kateri kos oblačila je vaš najljubši in brez česa nikoli ne morete zapustiti hiše?

Šal in kapa pozimi, preprosta obleka poleti. Rada imam kose, ki jih lahko oblečem čez dan za na kavo ali zvečer za kakšno prireditev. Sicer pa moramo vedeti, da urejenost in to, kako bo ženska izgledala ne prihaja iz njene denarnice, temveč iz stila, občutka za modo in preproste kombinacije. Rdeča šminka za tri evre in pol pa vse skupaj le še poudari!

greiner_RG1_6996.jpg

Foto: Doris Markač

Kaj najraje počnete v prostem času, ko se popolnoma izklopite od vsega?

Najraje sem s prijateljicami, s katerimi sem lahko res jaz sama. Ker so zabavne, vedno pripravljene pomagati in skupaj znamo kljub tegobam uživati. Rada sem s svojimi starši. In navsezadnje doma zvečer na zofi. Ko se naredi tema, zaklenemo vhodna vrata in smo preprosto kot družina sami.

Kam vas bo pot zapeljala v prihodnosti? Imate še kakšne želje, ki bi jih radi izpolnili?

Že 3. marca nas čaka Vseslovenski pohod z rdečimi baloni. Četrti po vrsti in spet bo potekal vsaj v osmih različnih mestih po Sloveniji. Všeč mi je, da lahko kljub temu, da nas vedno znova politična, verska in druga prepričanja razdvajajo, preprosti rdeči baloni in posebni otroci ponovno združijo. In to je morda odgovor na vprašanje, zakaj se kljub znanosti, naši otroci rojevajo. Ker nam želijo pokazati, kaj je v življenju res pomembno. Ljubezen in medsebojno sprejemanje. Točno takšni, kot smo.

Avtorica: Klavdija Rupar


oddajte komentar

preberite tudi

6 stvari, ki jih vsaka ženska potrebuje za dobro in zdravo spolno življenje

Šest posledic prve ljubezni, s katerimi živimo vse življenje

Te nenavadne odločitve lahko rešijo vajin zakon (ali zvezo v krizi)