Potem pride šola, in ko je tvoj otrok končno opismenjen, se začnejo pisati prva ljubka besedila izpod njegovih prstov. Najprej kratka in nerodna, potem pa že nastajajo spisi. Nekega dne ti ponosno razloži, da je moral v šoli opisati nekoga v družini. Seveda je izbral tebe, mamo. Misliš si: seveda mene, ko pa največ delam – ne samo za službo, kar otrok vidi na lastne oči, saj velikokrat delam od doma, ampak tudi zato, ker pač čisto zares kar naprej nekaj delam. Z radovednostjo preberem svoj opis in skoraj me kap:
Moja mami je zelo lepa. Je doma in poštar ji nosi pakete. Tipka po računalniku in govori po telefonu s prijateljicami. Rada ima bučke, škampe in penino. Ima veliko parfumov in čevljev in je zelo prijazna.
Padem v smeh, otrok pa me resno gleda in vpraša:
Ja mami, a ni res?
Predstavljam si, da je v podoben smeh padla tudi učiteljica (in se obenem sprašujem, kakšni so opisi drugih otrok), potem pa jo je verjetno vendarle zamikalo izvedeti, kdo je ta brezdelnica s polno omaro čevljev in škampi na dnevnem meniju. S penino za žejo, jasno.
Zlati otrok pa me je s svojo vizijo mene, čeprav precej izkrivljeno, v bistvu zelo razveselil. Dalo mi je vedeti, da kljub mojemu občasnemu nerganju glede tega, da nisem služkinja in strežnica, očitno v meni še vedno ne vidi trpeče in žrtvujoče mame. Še dobro, raje sem hedonistična kot trpeča mama, pa čeprav tudi prvo ni ne vem kako vzorno.
Bi pa z največjim veseljem spoznala mamo iz opisa, v bistvu ji kar malo zavidam njen življenjski slog.
MIČNA
