Pravzaprav ne gre za iskanje idej, te se navsezadnje porajajo kar naprej, največji problem pisanja kolumne, torej nečesa, ki izraža tvoje mnenje in stališče, je to, da v to delo vpletaš vedno več svoje zasebnosti. Črpanje materiala iz resničnega življenje, po možnosti seveda tvojega, je tisto, kar na koncu prinese najboljšo zgodbo. A tukaj se začne težava.

Kaj če si v resnici introvertiran? Družaben in zgovoren, ampak v resnici svoje zasebnosti niti sebe nočeš izpostavljati? To je prva težava, s katero sem se pred letom in pol spopadla kot novopečena kolumnistka. K sreči je bil drugi del mene, ki želi v svet poslati mnenje o nečem, večji, in je premagal introvertirano punco v meni. Super, deluje zelo terapevtsko.

Potem pa se ti zgodijo prvi odzivi. Na ulici, v vrtcu, šoli … te ustavljajo znanci, ki omenjajo, da so prebrali. Da se strinjajo. Da super! To ti da voljo in nov zagon. Samo tisti, ki je to počel, ve, kako je vsak teden pisati bolj ali manj tehtno o nečem. Najti idejo, jo znati razviti, spraviti na (elektronski) papir … da čisto na koncu, ko stvar oddaš, oddaš tudi delček sebe in svojega življenja.

Potem se ti zgodijo obdobja, ko tako prekipevaš od idej, da je ena kolumna na teden premalo za vse tisto, kar se ti zdi, da mora v svet. Takega, kar ima svoj smisel in sporočilo. In seveda pridejo tudi obdobja, ko si ali tako prazen z idejami ali pa tako zaposlen z drugimi stvarmi, da idej sploh ne moreš slišati, kaj šele preliti v črke.

Včasih pa spet pride na dan tvoja introvertirana punca, sploh ko recimo ugotoviš, da so ljudje, ki tvoje besede analizirajo v nulo, iščejo v njih možnosti za to, da so se res zgodile (čeprav itak povem, da je zgodba resnična), jih secirajo in se naslajajo nad tvojo 'čudno' zasebnostjo in 'čudnimi' dogodki, ki se ti dogajajo. In to ne sami pri sebi, da se razumemo. Občasno me prime paranoja, klavstrofobija ob tkih spoznanjih.

Ampak pod črto še vedno rada pišem kolumne. To je moj virtualni prostorček, kjer lahko izrazim svoje mnenje o stvareh, ki jih drugje ne morem. Spoznala sem vzpone in padce tega dela, zato točno vem, zakaj je Carrie Bradshaw vedno pisala kolumno v zadnjem hipu.

Vedno do konca čakaš, da pride tisti pravi navdih. Prava ideja. Tisto, kar bo vibriralo s tabo in tvojo frekvenco. Le da jaz nimam Živine, Carriejine omare (čeprav poznam nekoga, ki se s tem delom ne strinja) in toliko časa zase, kot ga je imela ona.

In tudi če se zdi, da danes nimam nobenega posebnega sporočila, ga pravzaprav imam.

Ljudje, ukvarjajte se s sabo in svojim življenjem, ne brskajte po tujih. Kadar se raje ukvarjamo z drugimi kot s sabo je to največkrat znak praznine. Ali bojazni, da bi se morali začeti ukvarjati s svojimi težavami. To prinese soočenje z marsičim, tudi manj lepim, ampak je vredno. Šele ko pogledaš vase dovolj globoko, da vidiš tudi temo, lahko z blagostjo gledaš na druge. In predvsem se ne zatikaš v vsako najmanjšo podrobnost. Škoda časa!

Kolumno je napisala Katarina Mihelič Bajt

Foto: Thinkstock